Slovenščina, kdo bo tebe (še) ljubil?

Moj oče Hilarij se je v času fašizma izšolal za organista in pevovodjo pri profesorju in skladatelju Emilu Komelu v Gorici. V domači fari je prevzel vodstvo organista in pevovodje mešanega zbora prav v času, ko je bilo težko biti Slovenec, saj so se fašisti pojavljali za vsakim vogalom. Za očetov rojstni dan mu je domači župnik podaril krasne, v usnje vezane Prešernove poezije in ga ob tem tudi posvaril rekoč: »Hilarij! Poezije dobro skrivajte, da ne bi slučajno prišle fašističnim vohljačem v roke, sicer bi se za vas slabo končalo! Tudi pred otroki jih skrivajte, ker so še premladi, da bi stvari razumeli!« In, možakar vzame žago in odžaga desko v podu, kjer si je pripravil »gnezdece« za Prešernove Poezije, čez deske pa položil preprogo. Poezije sta lahko z mamo brala samo takrat, ko smo bili otroci že v postelji. Da, to se je godilo v času, ko še ni bilo svobode in ne demokracije. Živeli smo v nekakšnem dvojnem suženjstvu. Slovenščino pa smo ohranjali s ponosom in vztrajnostjo!

Kaj pa danes? Imamo demokracijo, svobodo in svobodo govora, ki nezadržno leze v angleščino. Jezik je skozi stoletja predstavljal »edino« kohezijsko silo, da smo sploh še obstali. Z jezikom namreč stojimo ali pademo. Danes doživljamo nekakšno dekadenco slovenščine. Kot laični opazovalec govora bom navedel nekaj svojih argumentov tega padanja, ki so skrb vzbujajoči.

Tuja prevozniška firma »Arriva«, ki je kupila bivši Alpetour, je izdala vozni red »samo!« v angleškem jeziku!?

Po naključju sem se odločil za poslušanje Radia Slovenija prvi program. Neverjetno! V uri in pol poslušanja so mi »zašpilali«, reci in piši, samo dva »komada« po naše, vse ostalo je bilo eno samo »angleženje!«

V Škofji Loki: Tovarišica ali vzgojiteljica iz nekega vrtca stoji s skupino malčkov pred semaforjem in vpraša svoje varovančke: »No, otroci, kdaj bomo šli čez prehod, ob kateri barvi na semaforju?« Eden od malčkov pa kot iz topa pove: »Grinn, grinn!« Vzgojiteljici je bilo nekoliko nerodno, ker so bili zraven še drugi ljudje in popravi situacijo: »Ja, pri zeleni bomo šli čez, pri zeleni.«

Na Bledu: Stopim v prostor avtobusne postaje, da bi pogledal, kdaj me bo Arriva odpeljala proti Kranju. K meni pristopi, moram reči, čedna mladenka in me ogovori kar po angleško! Jaz pa ji po naše povem, da je ne razumem. Ona pa: »Oh, a ste Slovenc?« Jaz pa: »Za zdaj še, za naprej se pa nič ne ve!« Potem mi pove, da je študentka in da je nameščena kot hostesa, ki pomaga angleško govorečim turistom. In v tej »podobi raja« sem bil prej Anglež kot pa Slovenec!? Tako! Nadaljnji komentarji so odveč.

Slovenščina je, brez dvoma, ogrožena! In koga bo zaradi tega narod linčal? Nikogar! V Ljubljani se odgovorni za ta jezikovni pojav znajo po jeguljasto izmakniti!!

Edvard Erzetič, Škofja Loka