Kmetija ga ni spremenila

Tom Zupan prihaja s Primskovega, natančneje iz Gorenj pri Kranju. Simpatičnega 21-letnika smo spremljali v zadnjem šovu Kmetija na Pop TV. Pravi, da ga življenje na kmetiji ni spremenilo.

Tom se je v Kmetiji s kamerami srečal prvič. Pove, da ni igral niti ga šov sam ni spremenil. Trenutno je zelo zaseden, a to ni zanj nič novega, saj je že pred Kmetijo imel podoben način življenja. Poskuša si namreč dan organizirati tako, da čas kar najbolje izkoristi in ima tako največ od dneva.

Obiskuje drugi letnik Fakultete za dizajn v Trzinu, smer notranja oprema. Ker ima trenutno izpitno obdobje, je v njegovem življenju res napeto. Ko se je po ekonomski gimnaziji vpisal na omenjeno fakulteto, ni bil prepričan, ali se je odločil prav, a je študij hitro vzljubil. »Dejansko mi je všeč. In vedno bolj se v njem vidim. Tudi obveznosti študija mi niso odveč, jih z veseljem opravljam.« Poleg tega Tom prodaja še smučarko opremo, dela v razvozu in vsak dan sproti poskuša najti čas še za šport in prijatelje. Rad gre v hribe, če ne drugega, pa vsaj kakšno uro teče ali jo preživi v fitnesu.

Z njim smo se dobili v soboto zjutraj v Arena Baru na Jezerski cesti, ki je sicer zgodba njegovega očeta, če pa bi se sam odločil za gostinstvo, bi izbral svojo pot.

Denarna nagrada

Odkar je prišel s Kmetije, ga ljudje na cesti prepoznajo. Nekateri pristopijo, si želijo selfija z njim, kar Tomu ne predstavlja težave. Nas pa je zanimalo, zakaj se je sploh odločil, da se prijavi v oddajo, kot je Kmetija, in glede na prvi vtis, ki smo ga dobili ob srečanju z njim, verjetno ne zaradi prepoznavnosti. Nasmehne se, da pri odločitvi prepoznavnost res ni igrala nobene vloge. »V prvi vrsti je bil denar tisti,« pravi. »Ampak za to gre pri večini. Pa sam šov mi je predstavljal nov izziv, izkušnjo, dogodivščino.«

Rad kuha

Kmetije na televiziji ni spremljal, potem pa je naneslo, da je gledal zadnjo sezono pred to, v kateri je bil udeležen, in ga je prešinilo, zakaj ne bi poskusil. Če pa bi lahko izbiral med recimo Kmetijo in Survivorjem, bi se odločil za sodelovanje v slednjem. Zagotovo je zahtevnejši, vendar se mu zdi večji izziv; čeprav tudi na kmetiji ni manjkalo dokazovanj, psiholoških iger in zapletov.

Kaj pa kulinarični MasterChef? Bi ga to zanimalo, smo bili radovedni. »Kaj pa vem ...« pravi. Vmes zagrize v topli sendvič, dvakrat pogleda na uro, naredi požirek bele kave. »Drugače rad kuham,« navihano doda.

Kmetija

Seveda je razmišljal o tem, da bo prišel do finala. Bil je prepričan, da bo premagal Reneja, vendar sreča ni bila ravno na njegovi strani.

V šovu igra sreča kar veliko vlogo in solo zgodbe ne moreš peljati. »Težko. Hitro izpadeš,« razlaga Tom. Oni so izločali tekmovalce po sistemu največje grožnje in tako so se recimo želeli znebiti Danijela, ker je obvladal pratiko. Sam bi si pratiko za dvoboj izbral kot zadnjo. Jo je prebiral in se je učil, a nikoli ne veš, kakšna vprašanja dobiš, pravi.

Da sotekmovalci pokažejo svoje karakterje, da jih lahko prebereš, potrebuješ kar kakšen mesec, tudi več, pripoveduje naprej. »Pa še se lahko zmotiš. Za Danijela smo mislili, da je znorel, in šele ko sem bil črna ovca, mi je postalo jasno, da je to pač del njegove naloge.«

Od začetka ni imel favorita, čez čas pa se je izoblikovala tudi ta odločitev: najbolj bi zmago privoščil Luku. Pa dvojčka? Bilo jima je lažje, ker sta bila dva in sta eden drugemu že od začetka lahko krila hrbet. Ostali so morali začeli sklepati zavezništva ali si sčasoma pridobiti nekoga, ki so mu lahko zaupali. »A tudi njemu si potem moral obrniti hrbet, da si sam ostal na kmetiji ...« Je pa res, da se, odkar je bil v šovu, lažje pogovarja o težkih vprašanjih, temah in odločitvah. »Tam je bilo veliko tega, komu boš dal kamenček, pa ta ali ona zamera, zakaj je to tako ... O tem smo se veliko pogovarjali in sedaj opažam, da mi ''zunaj'' odločanje o stvareh ali pogovor o nekih pomembnih odločitvah sploh ne predstavlja težave.«

Zadnja minuta

Na kmetiji je Tom preživel petdeset dni. Ni mu žal, da je vstopil v šov, je pa po določenem času začel pogrešati domače in prijatelje. Starši so za njegovo odločitev izvedeli precej pozno, tako rekoč zadnjo minuto: povedal jim je šele, ko je bil dejansko sprejet, en teden preden je šel v oddajo. Kaj pa sta rekla? »Nasmejala sta se in dodala, da če sem se tako odločil, sem pač se,« še odgovori.