Pedagoški mir

Za boljšo šolo (55)

V prejšnjem prispevku smo govorili o tem, kakšno šolo si želijo učenci. Tudi učitelji bi radi drugačno šolo. Takšno, v kateri bi vladal pedagoški mir.

Najbolj se pritožujejo nad nadležnimi starši, ki s svojimi zahtevami in pričakovanji posegajo v njihovo strokovno avtonomijo, in nad vedno slabše vzgojenimi in nemirnimi učenci. Na strokovnih srečanjih in izobraževanjih kritizirajo tudi preobsežne učne načrte, ki jim ne omogočajo dovolj ponavljanja in utrjevanja učne snovi. Stalni vir negodovanja in predmet številnih anonimnih prijav na šolsko inšpekcijo je tudi pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja. Če si izposodimo merila ocenjevanja šolskega sistema od učencev na šolskem parlamentu, potem so prvo področje odnosi – med učenci in učitelji, med učitelji samimi in na relaciji do nadrejenih ter odnosi s starši.

Na kvaliteto odnosov med učitelji in učenci najbolj vplivajo prvi, ki so odrasle in zrele osebnosti in so jim otroci zaupani v vzgojo in izobraževanje. Ker so današnji otroci večinoma zelo »živahni« in znajo veliko bolj kot poslušati govoriti, biti vedno prvi in glavni, nič potrpeti in se ničemur odpovedati, je takšne otroke težko umiriti in pritegniti njihovo pozornost za učenje. Zato si učitelji želijo, da bi prihajali otroci v šolo bolj umirjeni, lepše vzgojeni, prijazni in poslušni in bi spoštovali svoje učitelje. In da ne bi bili nasilni in sovražni do svojih sošolcev. Ker so to za zdaj zgolj pobožne želje, učiteljem preostane samo to, da se res dobro usposobijo za discipliniranje otrok, nikoli ne izgubijo živcev in nagrajujejo ter kaznujejo v skladu s šolskimi pravili. Učenci sami ugotavljajo in priznavajo, da bi ustne in pisne opomine morale nadomestiti bolj učinkovite oblike kaznovanja, saj včasih še tako lepa beseda ne najde lepega mesta.

Drugo težavno področje so odnosi s starši. Učitelji bi radi, da jim starši zaupajo in jih spoštujejo. Brezpogojno. Toda današnji vedno bolj izobraženi starši imajo velika pričakovanja in želijo, da bi njihovi otroci hodili v najboljše šole, zato se radi obregnejo ob kontrolne naloge, če najdejo v njih učiteljeve napake, ali če je v razredu premalo discipline, da bi se učenci lahko v miru učili, če učitelji izgubljajo živce in kričijo na učence. Včasih pa učitelja kritizirajo in napadajo samo zato, ker ni prepoznal sposobnosti njihovega otroka. Samo odlično usposobljeni in strokovno neoporečni učitelji so lahko kos današnjim staršem.

Ker se naša šola kar naprej spreminja in se stalno uvajajo neke novosti, za katere se morajo tudi izobraževati, si številni učitelji in ravnatelji želijo predvsem t. i. pedagoški mir. Nekateri ga razumejo kot stanje brez sprememb, da bi lahko poučevali po starih, preizkušenih metodah brez vseh novosti in po desetletja veljavnih učbenikih. Drugim to pomeni, da jih ne bo nihče nadzoroval in preverjal kakovosti njihovega poučevanja. Ali da se ne bi beležil učiteljev delovni čas. Da bi lahko znanje učencev ocenjevali vsak po svoje, brez pravilnikov. Da bi bila šolska vrata zaprta za starše. Skupni imenovalec je želja, da bi bilo v šoli čim manj novosti in nadzora in bi se učiteljem popolnoma zaupalo. Naj se v šole vrne pedagoški mir, pravijo. Na srečo pa je v naših šolah tudi veliko učiteljev in ravnateljev, ki imajo radi napredek in stalni razvoj in uživajo v pedagoškem nemiru.