Kankan

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: kankan … odrski ples s telovadnimi elementi in visokim dvigovanjem nog … Navdihnil ga je »peklenski galop« iz uverture k opereti Jaquesa Offenbacha Orfej v podzemlju, tudi Orfej v peklu.

Prve zasnove plesa segajo v trideseta leta 19. stoletja. Kankan ni bil namenjen le zabavi, ampak tudi rušenju tabujev. Plesali so ga na obrobju Pariza, ki je imel določene dni za plesne večere: ponedeljek, torek in nedeljo. Tam, kjer se je našlo nekaj glasbenikov in ceneno vino, so se dekleta vrtela, dvigala noge, delale salte, da se je videlo spodnje perilo, z ritkami migale v občinstvo, veselo kričale in vreščale. Moške so s prizorišča počasi izrinile. Marsikatera je končala v zaporu, saj je bil kankan strašen prekršek proti javni morali. Zaporne kazni so bile hude. Odvzem prostosti najmanj za tri mesece, lahko tudi do dveh let. Nadege Maruta, prvakinja kankana v Moulin Rougeu v 20. stoletju, je bila tudi raziskovalka zgodovine kankana. Ta danes po vsem svetu znani ples je umestila v štiri obdobja.

Prvo obdobje – razdivjani ples v tridesetih letih 19. stoletja. Drugo obdobje je feminizacija kankana okoli 1850. Plesalke se posredno norčujejo iz pobožnjaštva, dvora in višjega srednjega razreda, nekateri zaslovijo čez meje Francije. Leta 1883 se začne profesionalizacija. Svoja vrata 6. oktobra 1889 odpre variete Moulin Rouge, Rdeči mlin, in burka duhove Eifflov stolp. Še danes veljata za dvoje simbolov Pariza. Plesalke začnejo dobivati plačo. Številno občinstvo privabljajo drzni in izzivalni plakati pohabljenega, pritlikavega slikarja Toulouse-Lautreca, ki je nedvomno zaslužen za tedanji naval. Nekatere plesalke so postale prave dive. Kankan je pljusknil tudi v vse večje prestolnice Evrope, kamor ga je na gostovanjih ponesla Jane Avril, izjemna plesalka, samoukinja, ki so jo klicali tudi Melanit, kar je naziv za enega izmed eksplozivov … Četrto obdobje razcveta kabaretov in varietejev je v Parizu trajalo v letih od 1890 do 1930.

Zanimanje za ta erotični in razposajeni ples pa se je spet razmahnilo deset let po drugi svetovni vojni … in še traja.

Losos v marinadi s koprcem

Za 4 osebe potrebujemo: 4 manjše fileje svežega ali odtajanega lososa, 2 ščepca soli in popra, 3 žlice oljčnega olja; za omako: 1 šopek koprca, 60 m belega vina, 200 ml jušne osnove, 200 g mazljivega svežega belega sira, pol lončka kisle smetane, sol, poper, pol žlice limoninega soka.

Najprej pripravimo omako. Koprc operemo in sesekljamo. Suhega namočimo v žlici vode in ga nato odcedimo. V majhni posodi segrejemo vino in dodamo koprc. Nato pridamo še sir in mešamo, da ni grudic. Dodamo še jušno osnovo in kuhljamo 10 minut, da se omaka malo ukuha. Fileje po potrebi osušimo. V veliki ponvi segrejemo olje in fileje na obeh straneh zlato rumeno zapečemo.

Omako potegnemo z ognja, po okusu solimo in popramo, dodamo kislo smetano in limonin sok.

Fileje zložimo na krožnike, prelijemo z omako in okrasimo z vejicami koprca. Ponudimo s pire krompirjem ali rižem.

Pa dober tek!