Naj pride Luč
Konec decembra in še posebno na današnji dan smo bolj dovzetni za duhovnost. Večina zahodnega sveta se začne umirjati in sveti večer je začetek praznovanja prihoda Luči. Gospodarski stroj zahodne civilizacije se za dva tedna skoraj ustavi. Tovarne se ustavijo, delavci gredo domov, ljudje imamo dopuste in ostajamo več doma. Zacvetijo pa turizem, gostinstvo, trgovina in promet. Da nam gre zelo dobro, vidimo na Brniku, ob karavanškem predoru in na slovenski obali.
Prejšnji teden smo razmišljali o različnih inteligentnostih. Če pogledamo zgodovinski razvoj človeka, je za preživetje potreboval najprej fizično moč – da se je ubranil zveri, pridelal hrano, si z lastnimi rokami ustvaril dom. Nato je začel uporabljati razum – stroji, tehnologija, letala, računalniki … Zdi se, da se je človek v zadnjih desetletjih začel zavedati še druge svoje lastne vrednosti, ki jo je nekako pozabil. Človek ni samo fizična moč, kot tudi ni samo razum. Od ostalih živali ga loči predvsem njegova dimenzija čustvovanja in duhovnost. Morda smo si morali v vseh tisočletjih najprej ustvariti materialno bazo, možnost preživetja. Sedaj (ko smo siti in imamo stanovanja) nam je omogočeno razmišljati o naših globinah. O čustvenih vsebinah stalno pišemo, zato tokrat nekaj besed o duhovni inteligentnosti. Tako danes učeno rečemo že staremu vedenju, namreč, da je človek mnogo več kot snov, kosti in mišice. In da je tudi mnogo več kot žival. Človek je edino bitje na tem svetu, ki se zaveda svojega končnega obstoja. Zato je vedno hrepenel po Presežnem. V vsej svoji zgodovini je tudi tako ali drugače iskal notranji glas, slavil, se zahvaljeval in bil v stiku s tistim ali nečim, ki je večji od njega. Naj se zgodi karkoli, človek se nikoli ne more odpovedati hrepenenju po duhovnosti. Družbenim sistemom s terorjem ni uspelo uničiti te globoke želje.
Tradicija nas je opremila z lepimi običaji za današnji sveti večer: blagoslavljanje hiše, vonj po kadilu, jaslice in molitev, slovesna večerja in še kaj. Morda imate svoje običaje, ki vas povezujejo. Tradicija pa ni bistvo duhovnosti in to ni bistvo sporočila svetega večera. Mi notranje vemo, da nam je na razpolago Luč. Mi vidimo, da se je noč prevesila v Dan. Zato moramo najprej mi sami sebi dopustiti, da Luč posveti v naše srce. Sami sebi moramo dovoliti, da nas obišče ta Luč v našem srcu. Velika je škoda za ljudi, ki si ne dopustijo božje ljubezni, in veliko je trpljenje onih, ki si ne dopustijo, da jih imajo ljudje radi. Ljubezen, ki nam je ponujena, moramo sprejeti. Ne glede na to, kaj se nam je zgodilo v preteklosti. Le tako bodo sveti večer, božič in prazniki lepi, bogati, spokojni. Moramo sodelovati s svojo pripravljenostjo. Ne le tarnati, kaj nam manjka. Vse nam je na razpolago, le vzemimo te dobrote Večnosti.