Ob bok himalajskim velesilam

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 23. december 2019 / 13:27

Enajstega decembra, na mednarodni dan gora, je v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani potekalo srečanje alpinistov in predstavnikov jugoslovanskih alpinističnih himalajskih odprav Kangbačen 1965 in Anapurna 1969, od katere letos mineva petdeset let.

Mojstrana – Mednarodni dan gora, ki kaže na široko zavedanje človeštva o pomenu gora, je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila pred 16 leti. Na ta dan Slovenski planinski muzej obeležuje tudi petletnico sodelovanja na festivalu Brati gore, s katerim pod okriljem Alpske konvencije proslavljajo kulturno pestrost Alp. Tisti večer pa je bil praznik še za cvet fotografov, katerih fotografije so bile prepoznane kot najboljše v okviru fotografskega natečaja #LjubimGore, ki ga je Planinska zveza Slovenije (PZS) izvedla skupaj z uredništvom Planinskega vestnika in v sodelovanju s podjetjem CEWE. Vodja projekta Hedvika Petkovšek je ob tej priložnosti skupaj s predsednikom PZS Jožetom Rovanom podelila nagrade najboljšim trem. Prvo mesto je zasedel Luka Virag za fotografijo Zlat zaključek dneva na Poreznu, drugo mesto Robert Brezigar za fotografijo Jesenska Vošca in tretje mesto Andrej Trošt za Brezkompromisne gore. V muzeju je poleg prvih treh razstavljenih še deset drugih nagrajenih fotografij.

Zbrani v dvorani, med katerimi so bili tudi častni generalni konzul Nepala v Sloveniji Aswin Kumar Shrestha, namestnik načelnika komisije za alpinizem Oto Žan in drugi znani alpinisti, so bili priča tudi srečanju alpinistov omenjenih odprav. Marko Butinar, Pavle Dimitrov, Anton Sazanov - Tonač, Lojze Golob, Klavdij Mlekuž in Kazimir Drašlar - Mikec so delili dragocene spomine in izkušnje. Leta 1965 se je v Himalajo odpravila druga jugoslovanska alpinistična himalajska odprava z dvanajstimi člani, njihov cilj pa je bil še neosvojeni vrh Kangbačen na višini 7902 metrov. Žal je tudi po njihovem poskusu ostal nedotaknjen, čeprav sta Dimitrov in Sazanov bivakirala le sto metrov pod vrhom. »Danes sem vesel, da vsi nespameti in negotovi koraki tistega časa niso bili zaman in je slovenski alpinizem v samem svetovnem vrhu,« je dejal Sazanov. Ob tretjem odhodu v Himalajo leta 1969 so alpinisti znova želeli poskusiti na Kangbačenu, a jim nepalske oblasti niso izdale dovoljenja za vzpon na to goro, ampak na Anapurno II. Uspel jim je drugi pristop na 7937 metrov visoko Anapurno II ter tretji pristop na 7540 metrov visoko Anapurno IV. »V Himalajo smo prihajali kot zamudniki in na mah zlezli na dva vrhova. To je bil uspeh članov odprave, sanje prejšnjega in spodbuda prihajajočemu rodu,« je povedal Drašlar. Oktobra 1975 je slovenska alpinistična odprava po prvenstveni smeri preplezala južno steno 8463 metrov visokega Makaluja in s tem dosežkom postavila Slovenijo ob bok himalajskim velesilam, saj je bila to šele tretja preplezana stena v Himalaji. Od tedaj so se v naslednjih dvajsetih letih slovenski alpinisti povzpeli na 14 najvišjih vrhov sveta.