Jože(f) Jagodič s Šnekove kmetije

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (228)

Jože(f) Jagodič, ki se je rodil v številni in verni Šnekovi družini na Visokem pri Šenčurju 13. decembra leta 1899, je s papeževim imenovanjem po drugi svetovni vojni postal vrhovni dušni pastir jugoslovanskih katoliških beguncev v Avstriji. Ob koncu druge svetovne vojne se je umaknil na Koroško. V Avstriji je ostal v do svoje smrti leta 1974. V begunstvu je skrbel za povezavo med verniki tudi tako, da je izdajal Uradni list. Iz begunstva se je lahko večkrat vrnil v domovino, med drugim pa je praznoval tudi zlato mašo v farni cerkvi sv. Jurija v Šenčurju. Umrl je 16. septembra 1974 v Lienzu v Avstriji, pokopan pa je v Leisachu na Vzhodnem Tirolskem.

Gimnazijo je obiskoval v Kranju in Ljubljani. V prvi svetovni vojni ga je na fronti zelo prizadela usoda slovenskih fantov. Tedaj se je odločil, da bo postal duhovnik. Študiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1922, doktoriral pa je leta 1944.

Že kot dijak in bogoslovec se je zanimal za družabno in družbeno življenje. Bil je vsestransko nadarjen. Na odru je nastopal kot igralec in deklamator. Veselila sta ga petje in glasba. Privlačilo ga je literarno ustvarjanje. Pisal je sestavke za cerkvene namene in se ukvarjal z liturgičnim petjem.

Bil je škofijski kaplan in tajnik škofa Antona Bonaventure Jegliča. Bil je tudi urednik Cerkvenega glasbenika in škofijskega lista. Od leta 1930 dalje je opravljal naloge škofijskega kanclerja. Bil je predsednik Cecilijinega društva in Cirilskega društva bogoslovcev.

Cecilijansko društvo je skrbelo za cerkve dostojno glasbo v stolnici. Prvo Cecilijino društvo na Slovenskem je sicer zaživelo že leta 1877, ko so slovenski udeleženci po srečanju Splošnega Cecilijinega društva za nemške dežele v Gradcu s presenetljivimi tristo prvimi privrženci začeli društveno delo.

V domačem, slovenskem okolju so hoteli pri bogoslužju uveljaviti cerkvena glasbena načela. Na prvo mesto so postavljali skladnost bogoslužja s predpisanim obrednikom. Jasna in enoznačna merila so postavljali tudi za presojo vrednosti cerkvenih skladb. Društvo je izdajalo glasbeni časopis Cerkveni glasbenik, ki je kot glasilo društva izhajal do leta 1945. Revija je bila začetek slovenskega pisanja o glasbi. Cecilijino društvo in njegova Orglarska šola sta delovala do konca druge svetovne vojne.

Zanimivi Gorenjci tedna in dogodki iz dežele Kranjske:

V Lajšah pri Gorenji vasi v Poljanski dolini se je 9. 12. 1868 rodil slovenski biolog Ivan Regen. Bil je začetnik nove metode in smeri v eksperimentalni biologiji in član SAZU.

Na Šmarjetni Gori nad Kranjem se je 9. 12. 1871 rodil filozof Ivan Bernik.

Na Srednjem Vrhu nad Kranjsko Goro se je 11. 12. 1820 rodil duhovnik in misijonar Lovrenc Lavtižar. Leta 1854 je na povabilo škofa Barage odšel v severno Ameriko.

V Lescah se je 11. 12. 1899 rodil književnik Mirko Kunčič. Maja 1945 je emigriral v tujino. Pri Slovencu je bil urednik mladinske priloge in otroške rubrike.

V Kranjski Gori se je 12. 12. 1851 rodil zgodovinopisec in glasbenik Josip Lavtižar.

V Kranju se je 14. 12. 1839 rodil fotograf, popotnik in učitelj Kristijan Pajer. S svojimi fotografijami iz Svete dežele se uvršča v vrh zgodnje evropske popotniške fotografije.

Železniško progo Ljubljana–Jesenice–Planica–Trbiž so odprli 14. 12. 1870. Proti Planici in Trbižu so jo zaprli 1. aprila 1966.