Na kolesu doživiš vsak kilometer

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. december 2019 / 12:39

Rožle Reven iz Gorenje vasi se je lani marca usedel na kolo in se odpeljal proti Kitajski. Na kolesu je presedel 590 ur in prekolesaril več kot deset tisoč kilometrov skozi štirinajst držav ter ob tem premagal tudi osemdeset tisoč višinskih metrov vzponov.

Svojo pot s kolesom je začel marca lani v Gorenji vasi in v 150 dneh po deset tisoč prevoženih kilometrih prikolesaril v Almaty v Kazahstanu, od koder se je domov vrnil z letalom. Na kolesu je presedel 590 ur in poleg Slovenije prevozil še Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Turčijo, Gruzijo, Armenijo, Iran, Turkmenistan, Uzbekistan, Tadžikistan, Kirgizijo in Kazahstan. Čeprav je bilo naporno in je moral po poti premagati tudi kakšno osebno krizo, ko bi najraje odnehal, pa mu je ta pot tudi spremenila pogled na življenje in odnos do ljudi. »Začneš ceniti majhne stvari, ki se ti doma mogoče zdijo samoumevne, recimo pitno vodo, ki priteče iz pipe, kar je v večini držav, po katerih sem kolesaril, nepredstavljivo. V Kirgiziji in Tadžikistanu sem bil prisiljen piti celo iz potokov,« je razložil Rožle Reven, ki se je na poti znebil tudi predsodkov do tujcev. Priznal je namreč, da je bil včasih precej zadržan pri stikih z ljudmi, ki jih ni poznal, na poti pa je srečeval posameznike, ki so mu bili vedno pripravljeni ponuditi pomoč. Večkrat je tako dobil zastonj obrok ali prenočišče, ne da bi prosil za karkoli.

Po študiju prevajalstva se je Rožle Reven odločil, da bo absolventsko leto izkoristil za daljše potovanje. Zato si je za pol leta najprej poiskal službo, da si je zagotovil potrebna sredstva, vmes pa že začel razmišljati o svojih popotniških ciljih. »Na pot sem nameraval z avtostopom ali vlakom, ena od možnosti je bila tudi, da bi si našel priložnostno delo v Združenih državah Amerike ali Avstraliji,« je razložil in dodal, da je pri tem svojem iskanju in tehtanju različnih možnosti naletel tudi na spletne strani o potovanjih s kolesom. »Tako smo se že septembra 2017 zbrali štirje kolegi in se s kolesi odpravili na nogometno tekmo na Slovaško. In takrat sem ugotovil, kako zanimivo je lahko tako potovanje.« Ta izkušnja petdnevnega kolesarjenja ga je opogumila, da je začel vse resneje razmišljati, da bi se na pot podal kar s kolesom. »Za začetek večina kolesarjev iz Evrope izbere svilno pot, saj države v osrednji Aziji veljajo za pravo meko za motoriste in kolesarje.« Za božično darilo je od staršev dobil potovalno kolo, ki je trpežnejše in udobnejše od običajnih koles. »Izbral sem dokaj preprosto kolo, vredno okrog sedemsto evrov, čeprav cenovni razpon sega tudi do tri tisoč evrov.« Priznal je, da starši sprva niso bili preveč navdušeni nad njegovo idejo, da bi kolesaril do Kitajske, sploh ko sta ugotovila, da ga bo pot vodila tudi skozi puščavo in prek štiri tisoč metrov visokih gorskih prelazov. »Še posebno mamo je zelo skrbelo, želela bi, da bi imel vse vnaprej zorganizirano, a pri kolesarjenju je to nemogoče,« je razložil Reven. A čeprav je sam vsaj približno vedel, v kaj se podaja, se je vseeno malce zamislil, ko so se po več kot polovici prevožene poti ljudje še vedno čudili, kako dolgo pot namerava opraviti, ko jim je razlagal, da gre do Kitajske.

Poseben izziv je pri potovanju s kolesom tudi izbrati, kaj vzeti s sabo. »Vzameš šotor in spalno vrečo ter podlogo za spanje in ti ne ostane več veliko prostora,« se posmeje. Med njegovo opremo se je tako poleg pripomočkov za popravilo kolesa in telefona znašlo le še nekaj kosov oblačil, pri čemer je bil glavni seveda kolesarski dres. Ker se je na pot odpravil, ko je bila pri nas še zima, je imel s sabo tudi zimsko bundo. Kolesaril je približno dve tretjini časa, kolikor si ga je določil za pot, preostanek časa pa je namenil počitku in ogledovanju znamenitosti. Prenočišča si je na začetku poti iskal predvsem prek »kavčanjanja« oz. Couchsurfinga, to je spletne platforme, namenjene prav kolesarjem, kasneje pa v hostlih in v skrajni sili v šotoru. »Pogosto mi ni bilo treba plačati ne za prenočišče ne za hrano. Ljudje so bili povsod zelo prijazni in so me pogosto povabili tudi k sebi domov,« se s hvaležnostjo spominja velikodušnosti ljudi, ki jih je spoznal na poti. »Posebno v Iranu so bili ljudje zelo prijazni in vljudni, včasih že kar preveč,« je pojasnil. Narava pa ga je najbolj očarala v Tadžikistanu in Kirgiziji. »S kolesom je hitrost potovanja izredno nizka, zato lahko resnično doživiš vsak kilometer in se posvetiš vsaki podrobnosti ob poti ter doživiš deželo in ljudi v vsej njihovi pristnosti. Ljudje namreč niso gledali name kot na običajnega turista, zato smo se veliko bolj zbližali.« V Iranu je tako pristal celo na neki poroki. »Bilo je konec tedna in so me ljudje, pri katerih sem bival, povabili s sabo. Šele kasneje sem prek spletnega prevajalnika ugotovil, da je šlo za poroko.«

Njegov proračun za celotno potovanje je znašal okrog pet tisoč evrov, pri čemer je največji strošek, poleg kolesa seveda, znašalo zavarovanje, za katero je odštel 350 evrov, še dodatnih dvesto evrov pa za razna cepljenja. »Po poti sem imel tako na voljo približno deset evrov na dan, a je povsem zadoščalo, saj nisem imel praktično kje zapravljati, v teh deželah nimaš česa kupiti.« Presenetilo ga je, da je bila hrana večinoma zelo podobna naši, sploh v nekdanjih sovjetskih republikah. »Sredi puščave so recimo jedli mlečni riž ali zdrob,« je razložil in pojasnil, da so mu najbolj nenavadno jed postregli v Iranu – ovčjo glavo. »Izbiral sem lahko med možgani, jezikom, ličnicami ...« se še danes rahlo nakremži, ko pomisli na to »specialiteto«. Sicer pa je zagotovil, da po poti razen naporov na kolesu ni imel slabih izkušenj. »Še najbolj neprijetno je bilo, ko je v Gruziji name skočil pes in mi raztrgal torbo in zlomil prtljažnik, s katerim sem imel potem kar nekaj dela, preden so mi ga popravili.« Večino časa je kolesaril sam, čeprav si je vsake toliko časa našel družbo, da je pot hitreje minila. »Sploh na najtežjem delu poti v Tadžikistanu mi je ustrezala družba Angleža, s katerim sva tri dni kolesarila skupaj, da sva bila drug drugemu v spodbudo.« Je pa potem veliko več prilagajanja, je poudaril. »Zato je lažje, če si sam. Včasih sem se namreč kolesarjenja naveličal po pol ure, včasih pa sem kolesaril po osem ur skupaj.«

Domov se je vrnil bogatejši za številne izkušnje. »Naučiš se ceniti že to, da po večdnevnem deževju posije sonce. Doma ti je za to čisto vseeno, ko si cele dneve izpostavljen vremenu, pa to postane zelo pomembno,« se posmeje Reven.