Milijonar, a brez denarja

Kljub na videz sanjskemu življenju se je Kranjčan Viljem Gogala pri tridesetih letih odločil, da razda svoje imetje in se po srečo odpravi – na cesto. Brez hrane in denarja se je odpravil na številne romarske poti in v dvanajstih letih prehodil okoli 40 tisoč kilometrov. Sedaj predstavlja knjigo POTopis.

Na pogovor za Gorenjski glas se je Viljem Gogala iz Ljubljane v rodni Kranj pripeljal z gospodom, ki ga je našel na portalu prevoz.org. A prijazni voznik ni želel nikakršnega plačila. »Življenje enostavno poskrbi zate. Ne direktno, ampak preko različnih ljudi,« razlaga 48-letni Kranjčan, diplomirani pravnik in sociolog, ki je pri svojih tridesetih letih kljub obetavni poklicni karieri čez noč spremenil način življenja. Odrekel se je zajetnemu kupčku denarja in ostalemu imetju in pristal na cesti. Smisel življenja je dvanajst let odkrival na številnih romarskih poteh. V času nomadskega življenja je na cesti preživel približno pet let. »Skupaj sem prehodil približno obseg ekvatorja, nekih 40 tisoč kilometrov. Na mesec pa tisoč kilometrov, če sem bil bolj počasen.« Z zadnje poti se je vrnil predlanskega novembra. V tem času je izdal knjigo POTopis: popotniško zorenje Viljema Gogale. Še vedno živi zelo asketsko življenje skorajda brez denarja in se, kot pravi, zanaša na podporo življenja, saj da opravlja tisto, za kar je poklican. »Imam vse, kar potrebujem, kvečjemu še preveč. Počutim se kot milijonar.«

Že kot otrok kopičil denar

Za denarjem se je, razlaga, začel pehati že kot otrok. Pri desetih letih je s prijateljem po Kranju potiskal voziček z odpadnim papirjem, ki sta ga zbirala po hišah vse do Struževega, nato pa ga je bilo treba pripeljati še do odpada na Primskovem, da sta zaslužila nekaj drobiža. »Cel dan sva garala, da sva imela za sendvič in kokakolo. Torej ti mora denar res nekaj pomeniti, da to počneš.« Njegov prijatelj je vse zapravil, sam pa je že takrat polnil hranilnik.

Tudi kasneje je ves čas iskal poti do čim boljšega zaslužka. Bil je akviziter, borzni špekulant, predvsem pa strasten novinar, ki je kakih deset let poročal iz vzhodne Evrope. To območje je namreč dobro poznal, saj je v Rusiji in na Poljskem študiral, živel je tudi na Madžarskem in v Romuniji pa kasneje v Švici. Objavljal je v Sobotni prilogi Dela, nemških, švicarskih in poljskih časopisih. Ko se je faza strastnega novinarstva izpela, se je odpravil na misijo Združenih narodov v Timorju, da bi videl, ali je sploh sposoben imeti šefa, ki ga v prejšnjih službah ni imel. Po enem letu se je odločil za vrnitev, saj se mu zdelo neetično delovati v organizaciji, kjer ima posameznik ogromno privilegijev in zelo malo dolžnosti, medtem pa okoliški prebivalci živijo v kolibah.

Iz hotela na cesto

Po vrnitvi sta s partnerko iz Romunije zaživela v Švici, kjer je ona študirala. »Nisem vedel, kaj bi s sabo. Ker sem imel zelo veliko denarja, sem živel v hotelu in pisal knjigo.« V knjižnem prvencu Sen kralja Matjaža se je posvetil prepletenosti mitov in zgodovinopisja. A Gogala je kljub obilju, ki ga je imel na voljo, občutil strašno praznino, nemir in nezadovoljstvo. »Saj ne, da bi mi bilo tako grozno živeti, ampak preprosto čutiš v sebi neki razkol. Verjetno se je moja stara pot izpela in se je rojevala nova, zelo drugačna.«

Takrat se je precej intenzivno zatekel v duhovnost. »Našel sem neko novo bogastvo, ki se mi je obetalo na tej ravni, in sem mu sledil. Sreča in zadovoljstvo, ki sem ju našel v duhovnosti, sta mi nadomestila zunanje bogastvo. Tako sem denar, ki ga nekateri častijo vse do konca življenja, zamenjal za notranje bogastvo. Srečen si brez denarja. Pravzaprav niti ne potrebuješ več kaj dosti: le še mir, tišino in neki prostor, kjer si lahko sam s sabo.«

Kljub mnenju bližnjih, da se mu je zmešalo, se je odločil razdati vse imetje. Čeprav je bil na zunaj reven kot cerkvena miš, se je znotraj počutil kot milijonar. »In še vedno se. Ne potrebujem denarja, da se počutim kot milijonar. Kar bom potreboval, bom že nekje dobil. Izpostaviti moraš notranje obilje, da se potem tudi na zunaj to tako manifestira. Če se pa znotraj počutiš reveža, boš pa potem tudi zunaj to doživljal,« je prepričan Gogala.

Najprej na Jakobovo pot

Z odločitvijo za nov način življenja je kmalu pristal na cesti, kjer, kot pravi, lahko zlahka preživiš. »Hrano ti bo dal vsak, če ne, jo pa najdeš v smetnjaku. Spiš lahko kjerkoli v spalni vreči. Drugih stroškov pa tako nimaš.« Že prej je bil popotnik in tako se je odločil, da bo za razliko od večine drugih brezdomcev hodil po starodavnih romarskih poteh. Najprej se je odpravil na Jakobovo pot v Compostelo. Ko je bil sin, ki ga ima z že omenjeno Romunko, star dve leti, se je odpravil v Jeruzalem po odgovor, ali naj kljub konfliktom ostane s soprogo. Po pol leta hoje je dobil znak, da jima ne bo uspelo. »Kljub svojim prepričanjem, sem namreč krščansko vzgojen, sem se ločil. Ženi nisem mogel ponuditi normalnega življenja, zaljubljen sem bil v svojo pot. Ta proces je šel naprej brez moje volje – kot plaz, ki ga ne moreš zaustaviti.«

Romal je tudi v Lurd, Rim, do Čenstohove na Poljskem in Mazurskih jezer blizu Baltika, do Gibraltarja, prehodil je celotne Alpe ... »Na pot sem običajno šel iz Kranja. Hodil sem, do kjer se je dalo. Ko sem prišel do morja, sem se obrnil, saj denarja za ladjo ali letalo nisem imel. Vmes sem se ustavljal po samostanih in romarskih cerkvah. Hoja mi ni bila temeljna, bolj mi je bilo pomembno sedenje v tišini.« Med potjo ni nikoli prosil za denar, temveč le za kruh in ostanke hrane. Spal je večinoma na prostem.

Po hrano tudi v smetnjak

Ena najtežjih izkušenj so bile poti v Alpah, kjer je hrano težko dobiti. »V dolinah imajo supermarkete, za katerimi so smetnjaki tudi z zapakirano hrano, dobiš jo lahko v ljudskih kuhinjah ali v pekarnah, ko se zaprejo. V Alpah ni ničesar in ješ vse živo.« V neki zapuščeni planšariji je denimo dobil 30 let stare konzerve graha. Kuhal si je tudi juho iz kopriv in rastline, ki so mu jo pokazali domačini.

Na poteh, ki jih je prehodil, mu sicer skoraj nihče ni odrekel hrane. Gogala pravi, da mu je notranji, božji glas sporočal, koga naj prosi. »Ko sem hodil pozimi v Švici po Alpah, sem se imel navado ustavljati po lokalih, kjer sem povedal, da nimam denarja in prosil za čaj. Nikoli me nihče ni zavrnil, pa sem zagotovo to storil vsaj tridesetkrat. Ponekod so mi prinesli še hrano. Če se opiraš na notranji glas, je zate poskrbljeno in se izogneš konfliktom, zato je vredno moliti in meditirati.« Dodal je, da so bile vse poti stvar notranjega navdiha, in ne stvar njegove odločitve. »Enostavno veš, da moraš iti. Lahko se temu upreš, a boš imel težave.«

Na cesti je čudovito

Trdi, da je življenje na cesti čudovito, pa čeprav je bil neredko lačen in premražen pod milim nebom. »Civilizacija te prikrajša za te negativne izkušnje, ampak žal ti potem odreže tudi vrh teh užitkov. V tem svetu ne moreš doživeti tistega, kar ti ponudi življenje na cesti. Če si enkrat lačen in dobiš kos kruha, uživaš neznansko bolj kot pa nekdo, ki je vajen dragih restavracij, saj je enostavno prenajeden in ne ve, kaj je lakota. Isto je, ko si premražen in te obsije prvi sončni žarek,« je pojasnil Gogala.

Najdaljša je bila zadnja pot, dolga okoli deset tisoč kilometrov, do Gibraltarja in nazaj, za katero je potreboval kar leto in pol, saj se je tja odpravil čez Nemčijo, Avstrijo in Švico. Na tej poti mu je bilo, kot pravi, pokazano, da bo nato šest let bolj ali manj »stacionaren«, tudi zaradi knjige. Se je pa v zadnjih dveh letih peš odpravil po Bosni, kjer je bil tudi v Medžugorju in pri piramidah, rad zaide v slovenske hribe ali pa se s svojih predavanj in predstavitev knjige vrača peš, pa čeprav iz Nove Gorice ali Maribora.

Knjige ni lahko dobiti

Njegova knjiga ni klasičen potopis, pač pa je vanjo strnil občutke in razmišljanja s svojih poti. »Namenjena je ljudem, ki jim je blizu duhovnost, človeška globina. To je meditativna knjiga, pisana v tišini. Popisuje zgodbo moje poti: včasih zunanje dogodke, včasih stvari, ki so se mi dogajale znotraj. Gre bolj za romarsko izkušnjo. Romanje je hoja in predvsem molitev. Danes se je to malo izpridilo in je bolj aktualno romanje v športnem smislu, včasih pa je bil ključen stik z Bogom, precej tišine in iskanje samega sebe.«

Knjige ni ne v knjigarnah ne na internetu in tudi v knjižnicah jo je skoraj nemogoče dobiti, saj jo je avtor namenil le redkim. Kot pravi, v ozadju njegove knjige ni komercialna ideja, sicer pa si želi osebnih srečanj z bralci, da jim lahko knjigo da tudi v roke. Z ilustracijami jo je obogatil slikar Nikolaj Mašukov, ki živi v okolici Radovljice in ga je avtor naključno srečal na Dobrči. Strani niso oštevilčene, ker knjiga sledi ideji brezčasja.

Za nekatere avanturist, za druge parazit

Do izida knjige se je s poti vedno znova vračal k staršem, kjer ga je čakal kavč in kasneje sestrina soba. »Tega zapečkarstva se nikdar nisem odrešil – bil sem zapečkar in še vedno sem. Kakor me nekdo vidi kot avanturista, me drug vidi kot parazita – vse je stvar perspektive in oba imata po svoje prav. Moja odločitev za življenje na cesti je bila sicer iskrena, a mi zaradi tistega kavča to v popolnosti nikoli ni bilo treba živeti. Življenje je bilo z menoj zelo milo, odkar pa je šla moja zgodba v javnost, pa sploh.«

Gogalo povprašamo še, ali mu je bilo na zadnji poti sporočeno tudi, kaj ga čaka po šestih letih. »Ne. Niti ne delam načrtov za naprej, bolj me zanima, kako bom preživel do večera. Stvari se, če jih ne načrtuješ, vedno uredijo. Trenutno je zame čudovito poskrbljeno. Življenje mi je namenilo krog ljudi, vključno s staršema, ki skrbijo zame. Živim v luksuzu, ni mi treba plačevati računov, odpeljejo me tudi na smučanje in v hribe. Prijateljica v Ljubljani mi je dala na razpolago stanovanje, da sem lahko pri njej brez kakršnihkoli stroškov. Trenutno potrebujem nekakšno normalnost, mi pa tudi na cesti ni bilo nikoli hudo in sem se vedno pripravljen vrniti nazaj.«