Mojstra vihtenja čopiča

Horizonti je naslov razstave, na kateri se vsak s svojimi, predvsem pa s skupnimi likovnimi deli predstavljata umetnika in prijatelja, mentor in učenec – včasih v zamenjanih vlogah – akademski slikar Matjaž Arnol in mojster čopiča Aleš Varl.

V galeriji Avla v prostorih radovljiške občine so včeraj odprli razstavo likovnih del Aleša Varla in Matjaža Arnola, umetnikov, katerih dela nastajajo v delavnici varstveno-delovnega centra (VDC), ki deluje v okviru Centra za delo, usposabljanje in varstvo Radovljica.

Skupaj ustvarjata že več kot deset let, vse odkar se je akademski slikar, mag. Matjaž Arnol, zaposlil v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Matevža Langusa Radovljica, katerega uporabnik je Aleš Varl. »Poznava pa se že mnogo dlje, že sredi devetdesetih smo se srečevali na taborih na Mežakli, kjer smo ustvarjali in kjer sem prvič videl, kako vedoželjen, ustvarjalen in navdušen nad risanjem je Aleš. Tu, v delavnicah, pa sem imel priložnost, da ga še bolje spoznam. Da ga spodbudim k ustvarjanju pa je bil moj poseben izziv. Aleš je umetniško prav zacvetel in zdaj je on tisti, ki pride do mene in reče: 'Matjaž, a bova kaj ustvarjala?'« je o začetkih skupnega dela v kleti radovljiškega VDC, kjer imata delavnico, povedal Matjaž Arnol, sicer tudi lanski nagrajenec Občine Radovljica.

Ustvarjanje iz srca

Z Alešem Varlom ga veže prav posebno prijateljstvo. »Šef je Matjaž, jaz sem pa vajenec,« razloži potek skupnega dela Aleš. » ... čeprav se situacija včasih obrne,« pripomni Matjaž. »Se zgodi, da si jaz, ki sem izučen slikar, pogledam, kaj je narisal, in si rečem: 'Glej, kakšna dobra ideja!' Aleš se ne obremenjuje s tem, katere barve gredo skupaj in katere ne. Vse naredi s srcem in izhaja iz občutij. Pri tem se zelo ujameva. Saj ni treba, da imava ne vem kakšna teoretska izhodišča, preprosto razumeva se, sva prijatelja in skupaj ustvarjava. Res sem hvaležen, da tudi Aleš meni odpira nove horizonte.«

Najlepša bo za župana

Najbolj sta ponosna prav na prijateljstvo, pravita, Aleš pa dodaja, da mu veliko pomeni tudi priznanje skupnosti, zato sta se zelo razveselila povabila, da razstavljata v prostorih Občine Radovljica. »Najlepša slika bo za župana,« je odločno povedal dan pred odprtjem razstave. »Radovljico sva naslikala prav za Cirila Globočnika.«

»Vse tako slikava: da veva, kje sva. Tudi če slikava horizont, Aleš mora vedeti, kje se giblje, katero hišo slikava (»Na primer Katežovo, od Nede«, je natančen Aleš), kje stoji Radovljica, kje so Begunje ...«

»Razmišljava, da bi eno sliko dala tudi mojemu frizerju Zoranu,« pristavi Aleš, Matjaž pa previdno opozori, da imata zdaj že celo listo čakajočih.

Horizonti

Na razstavi, ki bo v prostorih radovljiške občine na ogled do konca januarja, sta na ogled postavila tako slike, ki sta jih ustvarila vsak zase, kot tiste, ki so skupno delo. »Veliko sva v delavnici, sploh pred večjimi dogodki, takrat Aleš dnevno pride do mene in me vpraša, kdaj bova imela čas za delo. Določiva termin in vsaj eno uro slikava: krajine, dnevne vzgibe, vzdušja ... in pri tem zares uživava,« pove mentor.

Običajno uporabljata akrilne barve. »Najljubša je rumena,« odločno pove Aleš. O motivih se veliko pogovarjata. »Voda, sonce, zahod, Sava, Radovljica ...« Matjaž našteje Aleševe priljubljene teme.

Mentor in učenec

Vedno sem rad ustvarjal, že kot majhen otrok, se Matjaž Arnol malce izogne odgovoru na vprašanje, ali si je kot študent slikarstva predstavljal, da bo profesionalno pot posvetil delu v ustanovi, kakršna je VDC. »Nikoli se nisem spraševal, kakšna bo moja pot, enostavno sem ustvarjal. Me je pa pravzaprav presenetilo, ko sem ugotovil, kako zelo rad sem tudi mentor. Zdaj sem prepričan, da je znanje treba širiti, naj gre med ljudi.«

Poudarja, da pri delu z Alešem najde tudi veliko pozitivnega zase. »Vsekakor gre za vzajemen odnos. Meni, učenemu slikarju, Aleš pomaga, da k slikanju pristopim popolnoma neobremenjeno. Z njegovo pomočjo tudi jaz lažje ustvarjam.

Poglej, tole sem naredil

Na vprašanje o načrtih za prihodnost je Aleš odločen: »Za naprej ... bova še kar ustvarjala. Kar naprej.« Matjaž se strinja. »Igra, ustvarjanje, to je tisto, kar nam vsem manjka. Sploh v času, ko je tempo življenja tako zelo hiter. Tudi pri nas v varstveno-delovnem centru smo pogosto vezani na roke, naročila in zato sva res zadovoljna, kadar se lahko umakneva v klet, v delavnico, kjer ustvarjava, se igrava za barvami, sva prijatelja, si dopuščava, da sva to, kar sva, sva strastna pri slikanju ...«

Pa si kdaj pri delu prideta navzkriž? »Nikoli,« odločno odgovorita oba. »Aleš zna svojo trmo zelo dobro obrniti sebi v prid,« pojasni Matjaž Arnol. »Ko moram na primer jaz na hitro iz delavnice oditi v trgovinico, ki jo imamo v VDC-ju, on takoj začuti odprto polje, ki ga izkoristi za to, da zagrabi čopič, nariše tako, kot si je zamislil, in me, ko se vrnem, samo še obvesti: 'Poglej, tole sem naredil.'«

Velika želja po ustvarjanju

Osemintridesetletni Aleš, ki z vrstniki živi v stanovanjski skupnosti v Radovljici, ima v VDC-ju že veliko naslednikov. Vsi imajo veliko željo po ustvarjanju, pove mentor. »Sem sebe pri tem razumem predvsem kot ogledalo, kot nekoga, ki zna prepoznati kvaliteto, ki jo tako in tako že imajo v sebi. Sicer jih pa ne obravnavam nič drugače kot vse druge, tako kot ni dober vsak izdelek profesionalnega um­etnika, tudi njihov ni, jaz pa sem tu zato, da jih usmerjam v dobro delo in jim kažem, na kakšne načine je mogoče pristopati k ustvarjalnosti. Na tem področju jim lahko s svojim znanjem še največ dam,« pojasnjuje Matjaž Arnol.

Moč sodelovanja

In sporočilo razstave? Pravita, da bi rada povedala le, da sta mojstra vihtenja čopiča. Oba. »Znava delati vsak zase, znava pa tudi stopiti skupaj in v sinergiji teh znanj in prijateljstva nastajajo res dobri rezultati. V sodelovanju je moč, to je tisto, o čemer sva zares prepričana.«