V Berlin po slovenska imena

V središču raziskovanja zgodovinarke dr. Monike Kokalj Kočevar je že več kot poldrugo desetletje prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko v času druge svetovne vojne. Sestavila je doslej najpopolnejši seznam mobilizirancev z območja Gorenjske, v iskanju imen pa jo je pot vodila tudi v berlinske arhive.

V Muzeju novejše zgodovine Slovenije ste kustosinja za drugo svetovno vojno. Ukvarjate se z različnimi temami, povezanimi s tem obdobjem slovenske zgodovine, pa vendar – več kot dve desetletji so v središču pozornosti vašega raziskovanja prav prisilni mobiliziranci. Ti so bili tudi tema vašega doktorata in monografije Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjskega v letih 1943–1945, ki je izšla leta 2017. Govoriva o vašem življenjskem delu?

Kot rečeno, sem se s to tematiko srečala že ob prvi razstavi leta 1990, ko sem kot pripravnica v Gorenjskem muzeju pomagala zbirati gradivo. Prinesla sem nahrbtnik in nekaj fotografij strica, ki je tudi bil v nemški vojski. Moja pripravniška naloga je bila gorenjsko domobranstvo, a se je tema že malo pokrivala s prisilno mobiliziranimi, saj je okrog 350 fantov kasneje prebegnilo med domobrance, večina pa sicer v partizanske vrste.

Ko sem se leta 1995 zaposlila v Muzeju novejše zgodovine, mi je direktor dodelil pokrivanje vseh tem iz druge svetovne vojne razen partizanstva, ki ga je že pokrival kolega. Moje področje je tako precej široko, poleg domobranstva sem delala z izgnanci, še zlasti pa s taboriščniki. Eno mojih pomembnejših področij raziskovanj so nemška koncentracijska taborišča, sem tudi skrbnica muzejske zbirke predmetov iz taborišč, pripravila sem nekaj razstav na to temo in sem tudi članica mednarodnega taboriščnega odbora Mauthausen. Tematika prisilne mobilizacije je pri meni spet prišla na površje leta 2003, mogoče kakšno leto prej, ko smo v muzeju ustanovili zbirko ustnih virov. Na terenu sem snemala različna pričevanja udeležencev druge svetovne vojne, in ko smo pozvali razna veteranska društva, da bomo snemali take pogovore, so se najbolje odzvali prav prisilni mobiliziranci v nemško vojsko. V kratkem času smo posneli več kot šestdeset zgodb ali krajših izjav. Leta 2006 je iz tega nastal tudi dokumentarni film Prisilna mobilizacija Slovencev v nemško vojsko in na predstavitvi v Cankarjevem domu niso mogli vsi v dvorano, takšno zanimanje je bilo. In sem si rekla: temo že nekoliko poznam, zato jo je treba nadaljevati.

Znotraj teme prisilnih mobilizacij so se pojavljala še mnoga nova vprašanja, na katera dotlej še ni bilo odgovora ...

Drži. V tem času se je s to temo veliko ukvarjal kolega in takrat moj prvi mentor Jože Dežman. Sama sem imela zbranih precej ustnih virov, začeli pa so se vzpostavljati tudi seznami Zveze združenj mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, ki so ob popisanih članih imeli tudi nekaj zapisanih zgodb ter zbranih predmetov. V naslednjih letih je našemu muzeju zbrano gradivo predalo združenje mobilizirancev iz Gorenjske, kar je odprlo nove možnosti raziskovanja.

Začela sem razmišljati o doktoratu na to temo, prvo vprašanje, ki sem si ga zastavila pa je bilo, s kakšnim številom v nemško vojsko mobiliziranih ljudi na Gorenjskem imamo opravka. Eno so torej številke, drugo neposredni vpogled v posameznikove zgodbe in pa tiste posebnosti, ki izstopajo – kam so vojaki šli na bojišče, kdo jih je ujel in v katerih ujetništvih so bili, kam so prebegnili in podobno … Spekter vprašanj se je močno razširil, tako že več let v okviru muzejskih proučevanj prijavljam projekte, ki vključujejo tudi raziskovanje v tujini. Naši arhivi so s podatki na to temo zelo šibki, da ne rečem, da jih skorajda ni.

Za kakšne številke gorenjskih mobilizirancev gre?

Vsaka številka mora biti podkrepljena z dejstvi. Če danes rečem, da je bilo mobilizirancev enajst tisoč, to pomeni, da imam za vsako od številk tudi ime in njegovo zgodbo. Gorenjsko združenje je imelo vpisanih okoli 3500 ljudi, knjiga o narodnoosvobodilni vojni na Slovenskem 1941–1945 jih navaja sedem tisoč, Jože Dežman pa konec devetdesetih prejšnjega stoletja med devet in deset tisoč.

Za izpopolnjevanje seznamov zgodbe s terena seveda niso dovolj. Vi ste se v iskanju imen odpravili v Berlin ...

Logična pot me je vodila v Berlin v tamkajšnje arhive, predvsem v nemškem uradu Deutsche Dienstelle (WASt), to je službe za obveščanje sorodnikov pripadnikov vermahta. Ko sem povedala, po kaj sem prišla, so mi dejali: »Gospa, tega vam do upokojitve ne bo uspelo narediti.« Sem rekla, da vem, saj tudi sama nimam toliko časa na razpolago. Je pa res, da sem si zelo aktivistično predstavljala, kako preprosto bom dobivala imena – zgolj vtipkala Oberkrain (Gorenjska) in bodo imena tu.

Kako ste se torej lotili iskanja mobiliziranih Gorenjcev – po priimkih, kraju bivanja, vojaški enoti, kako drugače?

Povedali so mi, da so seznami vneseni po priimkih in imenih, seveda zapisanih po nemško. To pomeni 11 milijonov zapisov z osnovnimi podatki – ime in priimek, datum in kraj rojstva. Edina možnost je torej bila, da imena iščem po rojstnih krajih. Večjih krajev je na Gorenjskem nekaj čez 1500. Ob tem sem si pomagala s knjižico iz leta 1942, kjer so navedena nemška imena za slovenske kraje. Vsakega izmed krajev sem vtipkala v računalnik in se lotila iskanja imen, priimkov in rojstnih podatkov. Ker bi bilo zapisovanje preveč zamudno, so mi dovolili, da sem imena fotografirala in si jih potem doma prepisovala v svoj seznam.

Vsa imena?

Vsa imena s pripadajočimi podatki. Včasih se je pojavil problem, ker so kraji lahko napisani na več načinov, lahko recimo piše Krainburg/Oberkrain, spet drugič Krainburg/Süd Kärnten in tako Kranjčana dobiš na enem ali drugem seznamu.

Precej zamudno delo ...

Zelo. Poleg tega je treba vedeti, da je nemška vojska štela približno 18 milijonov ljudi, v arhivu nemškega urada (Deutsche Dienstelle) pa so le kartoteke tistih, ki so bili ranjeni, so padli oziroma se jim je kaj pomembnega zgodilo. Imen ljudi, ki so skozi vojno uspeli priti brez posebnosti, tukaj ni. Ko na seznamu dobiš ime, naročiš kartoteko, kjer je nekaj več podatkov, kot so ime očeta, matere ali sorodnika, kogar so obveščali o vojakovem stanju. Včasih je dodana enota, v kateri je služil, kdaj je bil mobiliziran, če je bil ranjen, je zapisano kdaj in kje ter kakšne so bile rane. Če so bile te smrtne, včasih tudi piše, kje je bil pokopan. Te podatke potem že vnaša nemška komisija za vojne grobove (Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge) in so dostopni na spletni strani. Kartoteke, gre za drobne lističe, je prepovedano fotografirati, zato sem podatke spet izpisovala. Ker sem njihova kolegica iz stroke, so me potem, da si ustvarim vtis, peljali v svoje arhive, kjer so metri in metri kartotek, urejenih po abecedi.

Po abecedi, ko se Šinkovec zagotovo ne začne s črko š ...

Našli bi ga recimo pri priimkih pod črko s. Imela sem idejo, da bi pridobila sezname vojakov, zajetih v Normandiji, ki so bili v vojaškem ujetniškem taborišču Woodhouselee na Škotskem, gre namreč za Slovenske mobilizirance, ki so potem tvorili glavni del 5. prekomorske brigade. A ni bilo mogoče.

Koliko kartotek ste odprli?

Odprla sem jih nekaj tisoč. Omejena sem bila tudi s tem, kako hitro so mi jih lahko pripravili. Včasih se je zgodilo, da sem prišla za cel teden v Berlin, pa so mi jih posredovali samo štiristo. In sem spet prišla čez pol leta. V Berlinu sem tako pet let preživela vsako leto vsaj dvakrat po en teden.

Je šlo ob prisilni mobilizaciji takratne Nemčije za načrtno germanizacijo ali zgolj potrebe po vojakih?

Vedno poudarjam, da je bila tudi prisilna mobilizacija na slovenskem narodnostnem območju del raznarodovalne politike oziroma germanizacije, ki je že pred tem šla skozi različne stopnje. Imena so bila že spremenjena, v nadaljevanju sledi tudi pridobitev državljanstva na preklic in tudi prisilna mobilizacija v nemško vojsko. Gre za širši kontekst. Naši fantje, ki so padli na fronti, so padli z nemškim, germaniziranim imenom. Tako so ohranjeni tudi na obstoječih seznamih. Sicer pa se je to dogajalo tudi Poljakom, Belgijcem, Luksemburžanom, ljudem iz francoskih pokrajin Alzacija in Lorena ...

Prav tako pa so bile potrebe po vojakih glede na trajanje vojne najbrž vse večje ...

Na vsak način. Del sistema, ki so ga vodili v tretjem rajhu, je bila tudi čimprejšnja priključitev ozemlja in podelitev državljanstva, kar je bil nekakšen predpogoj za vpoklic moških v nemško vojsko. Že pred mobilizacijami so v okviru polvojaške organizacije Wehrmannschaft vršili vpoklice od 16. do 55. leta – šlo je za nekakšno »predvojaško« za mlade in »povojaško« za starejše. Na Gorenjskem se ta projekt sicer ni najbolje obnesel, saj naj bi bilo po seznamih okrog 28 tisoč pripadnikov Wehrmannschafta, v resnici pa mnogo manj. Vojaški nabori se potem začenjajo konec leta 1942 in se nadaljujejo v leto 1943 in 1944. Največja skupina mobilizirancev na Gorenjskem je bila skupina fantov, rojenih v letih 1923 do 1924, sicer pa je mobilizacija zajemala letnike od 1916 do 1926. Najmlajši mobiliziranci so danes torej stari 93 let. Tudi zato sem še posebno vesela, da jih je kar 14 prišlo na odprtje razstave.

Koliko so lahko kompetentni pripovedovalci zgodb mobilizirancev njihovi bližnji sorodniki, potomci, vnuki?

Navadno posnamem tudi zgodbo druge, celo tretje generacije. Nekateri očetje so o svojih izkušnjah v nemški vojski pripovedovali družini, spet drugi niti besedice. Zgodi se, da sorodniki po njihovi smrti v zapuščini naletijo na kakšna pisma ali kakršnokoli osebno gradivo, povezano s prisilno mobilizacijo. Družina največkrat tudi ne zna opredeliti, od kod je to gradivo.

Povojna oblast do mobiliziranih v nemško vojsko ni imela ravno pozitivnega odnosa. Šlo je za ljudi, ki med vojno niso bili na pravi strani – in nič več, mar ne?

Ko so se mobiliziranci vrnili domov, so padli v skupino s slabo oznako »švabski vojak«. Najslabše so jo odnesli tisti, ki so bili ranjeni. Vemo, da se je ob koncu vojne vrnilo skoraj 15 tisoč ranjenih, pri čemer imam v obziru celotno številko slovenskih mobilizirancev, ki je okrog sedemdeset tisoč. Ti so najbolj potrebovali pomoč, ampak jim status vojnih invalidov ni bil nikoli priznan. Tako so si pomagali predvsem med seboj. Leta 1995 jim je slovenska država podelila status žrtev vojnega nasilja, glede na mesece v nemški vojski pa so prejeli tudi dodatke k pokojninam. Nemci so bili v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja že pripravljeni mobilizirancem plačati oskrbnine, a takratna slovenska oblast ni bila za to, saj bi bile nemške pokojnine najbrž višje kot partizanske. Redki so se zato osebno angažirali in jim je tudi uspelo od Nemcev dobiti tako imenovano delno oskrbo.

Sicer pa je bila prisilna mobilizacija kot taka še na sojenjih vojaškim poveljnikom po vojni prepoznana kot zločin. V enem izmed zapisov se gauleiterju Friedrichu Rainerju, predstavniku nemške oblasti na Gorenjskem, na primer očita tudi mobilizacija v nemško vojsko. V naslednjih letih pa se je izraz prisilna mobilizacija povsem izgubil.

Prisilna mobilizacija je po haaški konvenciji zločin proti človeštvu. Okupator ne sme uporabljati v svojih enotah ljudi z zasedenih območij. Ko so pri nas Nemci začeli prisilno mobilizacijo, ljudje niso vedeli, kaj narediti. Vojaške oblasti so 8. januarja 1943 izdale ukaz, da bodo družino tistega, ki se ne bo odzval, izselili, izgnali ali poslali v taborišče. Vsak posameznik je bil v precej močni dilemi, kaj storiti – spraviti družino v nevarnost ali se raje javiti. Ponekod takrat tudi še ni bilo partizanskih enot. V spominih recimo beremo, da so partizanski aktivisti svetovali, naj gredo najprej v nemško vojsko in potem dezertirajo in k njim pridejo z orožjem. Sicer pa so bili prebežniki iz nemške vojske zaželeni v različnih formacijah, še posebno pri partizanih, saj so bili izurjeni v orožju. Tudi v različnih zapisih v partizanskih arhivih preberemo pozitivne zapise o dezerterjih iz nemške vojske, ki so se javili v partizanih.

Velja dodati, da so nekatere partizanske enote mobilizirale ob istem času. Res je tudi, da so odhodi v nemško vojsko sprožili tudi več odhodov v partizane. Mnogi so to izbrali kot drugo možnost. Po januarju 1943 so se tudi partizanske enote okrepile.

So se prisilno mobilizirani vojaki tudi upirali in niso zgolj slepo ubogali ukazov?

Fantje so bili vsi zelo narodno zavedni. Mi smo Slovenci, ne bomo se borili za Nemce, ki so nam zasedli domovino, beremo v pismih in iz spominov. Niso želeli govoriti nemško, prisege so dajali s figo v žepu, peli so slovenske pesmi, skratka na različne načine so izražali narodno zavednost in stik z domovino. Vedno ni bilo mogoče dezertirati, zato tudi taka manjša dejanja nakazujejo na uporništvo znotraj enot. Slovenci z njimi kažejo, da niso pravi nemški vojaki.

Slovenci so, če je bilo le mogoče, držali skupaj. Posrednega uporništva je bilo veliko, ni pa bilo tako lahko prebegniti na drugo stran v nekem tujem svetu. Vedeti moramo, da so bili to mladi fantje, ki pred vpoklicem na Gorenjskem iz svoje vasi mogoče niso šli dlje kot do Kranja, zdaj pa so bili nekje daleč, na vzhodni fronti. V povprečju so bili dva tisoč kilometrov od doma v povsem drugih okoljih, z drugačnimi navadami in brez znanja jezika.

Kot omenjate, so pomemben vir za vaše raziskovanje dnevniki vojakov, predvsem pa ohranjena pisma in fotografije ...

Na vsak način. Ko smo v preteklosti spraševali za tovrstno gradivo, smo dobili komaj kakšno fotografijo. Potem sem naletela na gospoda Franca Erceta, ki je imel več kot sto fotografij, in počasi se je začelo odpirati. Na terenu sem pri skoraj vsakem izmed mobilizirancev naletela na vsaj nekaj fotografij, včasih se je izkazalo, da gre za cele albume. To smo želeli prikazati tudi na tokratni razstavi. V katalogu, ki bo izšel na začetku prihodnjega leta, bomo predstavili še več vojnih pričevanj. Pokazalo se je, da so družine korespondenco s svojimi fanti skrbno negovale in pisma hranile, prav tako pa je na drugi strani tudi vojak, če je le mogel, pisma nosil s seboj. Kontakt z domačimi je bil živ, vojna pošta je večinoma zelo dobro delovala, saj jo je tudi nemška oblast prepoznavala za zelo pomembno.

Kako je bilo s cenzuro pošte, vojaki so v pismih zapisali tudi marsikaj na račun Nemcev?

Cenzura je seveda bila, a toliko pisem, kolikor so jih pisali vojaki, tudi niso mogli prebrati. Pisma so bila neke vrste stik z domovino in domačimi, da so vojaki lažje zdržali vso brutalnost vojne.

Iz pisem in dnevnikov lahko sestavimo nove zgodbe. Rada poudarim besede zgodovinarja Wolframa Wetteja, da kdor želi konkretno poznati vojno in njeno zgodovino, naj bere vojne dnevnike in vojno pošto. To so iskrene zgodbe brez popravkov. Vojaki so brez časovne distance napisali in poslali, kar so videli in kot so v nekem določenem trenutku razmišljali in čutili. Pri nekaterih smo priča zelo lepim opisom dogodkov, spet drugi zapišejo samo kratek stavek, dva ali zgolj podatek. Vojaki so si tudi pisali med seboj – zdaj sem pa jaz tam, kjer si bil ti pred 14 dnevi, kmalu bomo na fronti. Pomagali so si z nasveti. Ne smemo tudi pozabiti, da so se očetje borili v prvi svetovni vojni, sinovi v drugi. V pismih tako naletimo tudi na besede, kot so: »Ata, zdaj sem pa v teh krajih, ki jih vi omenjate, da ste v njih bili v 1. svetovni vojni.«

Koliko vam kot zgodovinarki take pogosto zelo osebne zgodbe zlezejo pod kožo, se vas primejo? Preberete vso pošto in dnevnike?

Vse gradivo, ki pride do mene, preberem, ga potem med seboj primerjam, povezujem in si tako poskušam ustvariti celotno sliko. Omenila sem že sodelovanje s kolegi na mednarodnem področju. Zgodovinarji, ki proučujemo prisilno mobilizacijo, se namreč tudi mednarodno povezujemo, prirejamo konference, posvete, pripravljamo razstave ... Pred sedmimi leti smo tako že pripravili skupno razstavo o prisilni mobilizaciji v Strasbourgu, izdali smo skupno knjigo, letos smo bili na simpoziju na Češkem, katerega rezultat bo prav tako zbornik. Kljub temu pa računamo na širši mednarodni projekt o prisilni mobilizaciji, saj je ta dejansko ena izmed pomembnejših vojnih tem, pri katerih v različnih državah med seboj iščemo tako podobnosti kot različnosti.

Kakšna je vaša končna želja pri raziskovanju – imeti čim bolj popoln seznam prisilno mobiliziranih, vsakemu od padlih najti njegov grob … Boste sploh lahko kdaj potegnili črto pod temo in rekli, da je tema izčrpana?

Že zdaj vem, da tega ne bom nikoli mogla reči. Nikoli ne bo moč potegniti črte pod prisilno mobilizirane. Če bi na tak način gledala na zadevo, v raziskovanju najbrž ne bi prišla do tu, kjer sem danes. S kolegi delujemo po posameznih fazah. Lahko se nam bodo kakšne stvari podrle, hkrati pa odprle druge nove teme. Vsakokratne nove raziskave bodo vključevale različne teme, ena bo zagotovo tudi ta, da bomo poskušali izvedeti, kje vse po Evropi so pokopani naši ljudje. Vedno se me dotakne, ko prihajajo k meni ljudje in družine, ki po toliko letih, še vedno iščejo svojce. To so rane vojne, ki nas vseskozi ohranjajo v stiku z njo. Še vedno ostajajo številna vprašanja, na katera bo treba odgovoriti.

Ko se sprehodiva po razstavi, verjamem, da ste z njo še kako zadovoljni. Ampak če bi imeli na razpolago vse, česar zaradi takih in drugačnih razlogov tokrat niste imeli, česa še ne bi želeli pogrešiti?

Z današnjim vedenjem in znanjem, bogato evidenco predmetov in našim delom na terenu smo naredili največ, kar ta trenutek lahko. Če potegnemo primerjavo z razstavo izpred tridesetih let, predvsem lahko govorimo o konkretnejših podatkih. Številke so jasnejše, oprijemljivejše, statistično jih lahko obdelamo z večjo gotovostjo.

Na razstavi tudi izstopa človeški moment – govorimo o vojaku kot o človeku, to pa povemo skozi njegove osebne predmete, s katerimi smo lahko razstavo razdelili na posamezne sklope. Veseli me, da smo imeli dovolj gradiva, ki smo ga skušali čim bolj razumljivo predstaviti.

Seveda imamo še več gradiva, ki bi ga lahko pokazali, ampak mislim, da ga predstavljamo dovolj, da lahko skozi posamezne etape na razstavi sledimo zgodbi prisilnih mobilizirancev. Hkrati so poudarjene tudi najpomembnejše teme – od mobilizacije, konkretnih številk do posameznika in njegove poti do smrti, ujetništva, hkrati pa smo pokazali tudi družine, ki so bile na neki način vseskozi s svojimi sinovi.

Mislim, da se nam je uspelo približati človeku, prisilnemu mobilizirancu, ki je doživljal vojno, rove, smrt in upal, da se bo vrnil domov. Tudi to smo skušali prikazati z razstavo in moram reči, da sem z njo zadovoljna.