Ne vojak, za človeka gre

Andrej Roblek je zadnje besede v dnevnik zapisal na dan svoje smrti – 13. oktobra 1944: »13. okt. Rusi pridejo takoj za nami v velikih masah in boj gre takoj od jutra naprej.« Andrej, doma iz Loma, je bil eden od najmanj enajst tisoč gorenjskih mož, ki so bili med drugo svetovno vojno prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Njegovo telo je ostalo nekje na vzhodni fronti, blag spomin nanj njegovim domačim. Z razstavo Po sili vojak II v Gorenjskem muzeju tudi vsem nam – v spomin in opomin.

Osrednjo letošnjo muzejsko razstavo Gorenjskega muzeja Po sili vojak II – Prisilno mobilizirani Gorenjci in Korošci v nemško vojsko 1943–1945 so pred mesecem dni odprli v gradu Khislstein v Kranju in bo na ogled do konca februarja prihodnje leto. Kot že naslov pove, gre za čas druge svetovne vojne, ko je nemška oblast na okupiranih ozemljih prisilno mobilizirala prebivalce v svojo vojsko. Po mednarodnem pravu je taka mobilizacija sicer prepovedana, a kot vemo, je vojna po značaju sebična, zato se vojskujoči v njej običajno ne ozirajo na nič drugega kot na lastno zmago.

Zločin nemškega okupatorja je bila prisilna mobilizacija v vermaht prebivalcev v Belgiji (8.700 ljudi), Luksemburgu (enajst tisoč) pokrajinah Loreni (trideset tisoč) in Alzaciji (sto tisoč), na Poljskem (sedemsto tisoč) in v Sloveniji (sedemdeset tisoč). V Sloveniji so prisilno mobilizirali prebivalce Štajerske in nemškega okupacijskega območja Gorenjske ter Mežiške doline z Dravogradom. V nemško vojsko je bilo prisilno mobiliziranih tudi več kot 11 tisoč Gorenjcev. In 1750 jih je izgubilo življenje.

Prva razstava Po sili vojak leta 1990 je odprla to veliko in do takrat bolj ali manj zamolčano temo druge svetovne vojne, v treh desetletjih so bile objavljene številne knjige spominov in posnete mnoge izjave prisilnih mobilizirancev, izšlo je nekaj znanstvenih člankov, predvajan je bil dokumentarni film. Skrinjo prisilne mobilizacije slovenskih fantov v okupatorske vojaške formacije je odpiral zgodovinar dr. Jože Dežman, ki me je tokrat tudi popeljal po razstavi. Ko gre za »nemške vojake«, ki jih je okupacijska oblast izbirala med Gorenjci, pa je njegovo delo nadaljevala in v znanstveno obravnavo prevzela zgodovinarka v Muzeju novejše zgodovine Monika Kokalj Kočevar, ki je temo oplemenitila z doktorsko nalogo, leta 2017 jo je objavila tudi v knjigi. Ob omenjenih sta k razstavi pristopila še dr. Marjan Linasi, ki je pripravil razpoložljive vire za koroške mobilizirance, in dr. Uroš Košir, ki je k razstavi pristopil z dragoceno zbirko predmetov, dokumentov in fotografij, ki ilustrirajo življenjske razmere in usode prisilnih mobilizirancev.

V reportaži o razstavi, ki si jo je za celovitejši vtis seveda treba ogledati v živo, v sliki in besedi predstavljamo mobilizacijo – od pozivov in groženj nemških oblasti, če se fantje, rojeni med letoma 1916 in 1926, niso odzvali, življenja v nemških vojaških enotah, brutalnosti v prvih bojnih linijah do prebegov (največkrat v partizane, a tudi domobrance) in ujetništva ter, če so preživeli, njihove vrnitve domov. Kljub pogosto brezizhodnemu položaju so Slovenci tudi v tuji vojski na različne načine izkazovali svojo zvestobo slovenstvu.

Ta čas zagotovo največja poznavalka izvajanja prisilne mobilizacije v nemško vojsko dr. Monika Kokalj Kočevar je več let v nemških arhivih v Berlinu izpopolnjevala seznam mobiliziranih Gorenjcev in prišla do števila 11 tisoč, v pogovoru pa nas povede v ozadje zgodb mobilizirancev, spregovori pa tudi o negativnem odnosu do njih s strani povojnih oblasti.

V zadnjem delu Snovanj predstavljamo eno od številnih zgodb prisilnih nemških vojakov, ki jo je o svojem očetu Kranjčanu Valentinu Pajerju ob njegovih ohranjenih pismih zapisala dr. Zdenka Pajer Likozar. Njegova zgodba in predstavitve mobilizirancev, s katerimi se srečamo na razstavi, govorijo o tem, kako različne so bile usode mladih fantov, ki so bili prisiljeni vstopiti v vojaške vrste okupatorske vojske.

»Jože Janša je bil mobiliziran v nemško vojsko. Iz nje je dezertiral v partizane. Ko je izvedel, da bodo zaradi tega njegovo družino preselili v Nemčijo, se je predal nemškim oblastem. Obsojen je bil na smrt. Obglavili so ga 12. maja 1944 v Gradcu. Tam je tudi njegov grob,« med drugim izvemo na razstavi. Zato še enkrat poudarjam – prisilna mobilizacija je zločin proti človeštvu.