Rodila se je v Medvodah, raziskovala med Indijanci

S projekti skušajo obuditi spomin na slovensko antropologinjo dr. Branislavo Sušnik. Njene raziskave so bile skoraj v celoti posvečene staroselskim kulturam Paragvaja, kjer je živela od marca 1951. Tam je še vedno izjemno cenjena, pri nas pa je celo v rojstnem kraju Medvode slabo poznana. To želijo spremeniti. Prihodnje leto bo minilo sto let od njenega rojstva.

Dr. Branislava Sušnik, antropologinja, ki je svoje znanstveno delovanje posvetila preučevanju paragvajskih staroselcev. Rodila se je 28. marca 1920 v Medvodah, umrla je 28. aprila 1996 v Asunciónu v Paragvaju.

V Sloveniji še premalo poznana

V tujino je odšla zaradi političnih vzrokov in je bila na domačih tleh dolga leta zamolčana. Posledično jo Slovenci premalo poznamo, glede na rezultate ankete, ki je bila izvedena letos septembra, je dokaj neznana celo v svojem rojstnem kraju, Medvodah. Na vprašanje, ali veste, kdo je Branislava Sušnik, je le 13,6 odstotka vprašanih odgovorilo pritrdilno. Odstotek se je verjetno že in se še bo povečal. V Medvodah namreč poteka projekt Simbolni spomenik Branislavi Sušnik, v sklopu katerega je bilo že izvedeno omenjeno anketiranje prebivalcev Medvod, delavnica z medvoškimi šolarji, v Knjižnici Medvode so o Branislavi Sušnik odprli razstavo, pred kratkim je prav tako v knjižnici o njej potekal pogovorni večer. Marca prihodnje leto bo v Medvodah v sklopu obeležitve stote obletnice njenega rojstva in v sodelovanju z Javnim zavodom Sotočje še posebna razstava. Obletnico rojstva dr. Branislave Sušnik bodo prihodnje leto obeležili tudi dogodki na državnem in mednarodnem nivoju. Osrednji bo odprtje razstave v Slovenskem etnografskem muzeju novembra 2020 v sodelovanju Slovenskega etnografskega muzeja in Etnografskega muzeja Andrés Barbero iz Paragvaja.

»S pomočjo terenskega dela, umetniškega ustvarjanja, razstave, delavnic, javne predstavitve in pogovora skušamo obuditi spomin na Branislavo Sušnik in njeno delo, obenem pa spregovoriti o kompleksnosti, ki ga spomin in spominjanje nosita s seboj. Z enakimi metodami dela, kot jih je uporabljala tudi sama, smo si jo prizadevali ponovno prinesti v njen rojstni kraj v obliki podobe, ki je hkrati eksotična in lokalna. To nam lahko v vsej svoji kompleksnosti pomaga bolje ugledati sebe pa tudi razumeti, kako vidimo druge,« pojasnjuje dr. Barbara Pregelj iz medvoške založbe Malinc, ki projekt Simbolni spomenik Branislavi Sušnik vodi skupaj z urugvajsko-slovenskim umetnikom Franciscom Tomsichem in lokalnimi zavodi.

Kmalu se je zapisala znanosti

Življenje dr. Branislave Sušnik je bilo v veliki meri posvečeno znanosti, ki se ji je kmalu zapisala. Koliko časa je živela v Medvodah, ni znano, prav dolgo pa verjetno ne. Kot je v prosti enciklopediji zapisano o njenem življenjepisu, je osnovno šolo in klasično gimnazijo obiskovala v Ljubljani, leta 1937 se je vpisala na univerzo, kjer je diplomirala iz prazgodovine in zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti. Hkrati je na Dunaju študirala etnozgodovino in uralo-baltiško jezikoslovje. Leta 1942 je končala študij z doktoratom iz etnozgodovine in uralo-altajskega jezikoslovja. Od leta 1942 do 1943 je na Vatikanskem biblijskem inštitutu v Rimu začela študij kultur in jezikov Male Azije. Diplomirala je iz proučevanja klinopisnih plošč iz Kapadokije, nastalih okoli tri tisoč let pred našim štetjem. V Rimu je stanovala pri šolskih sestrah, ki so ji kasneje odločilno pomagale. Po končanem študiju se je vrnila v Slovenijo.

Njen oče Jože Sušnik je bil na začetku druge svetovne vojne umorjen. O tem času ni rada govorila. Ko je hotela zbežati v Italijo, so jo ujeli in zaprli v zaporu v Ajdovščini. Nato je odšla na Koroško in kasneje kot begunka v Rim k šolskim sestram. Leta 1947 je odšla v Argentino v Buenos Aires. Pot z ladjo je trajala en mesec in medtem se je naučila špansko. Bila je izjemno nadarjena za jezike, kar se je potrdilo tudi kasneje. Na povabilo šolskih sester je odšla v misijon med domorodce Toba. Proučevala je njihovo kulturo ter jezik in o tem izdala obsežno študijo. Leta 1951 je na povabilo ustanovitelja Etnografskega muzeja Andrés Barbero odšla v Asunción v Paragvaj. Leta 1952 je prevzela vodenje muzeja in ga je vodila vse do svoje smrti leta 1996. Opravila je njegovo reorganizacijo in povečala muzejsko zbirko. Veliko je bila na terenu in organizirala je več odprav med staroselce. Za znanstveno proučevanje in stik z indijanskimi ljudstvi se je morala naučiti njihovega jezika. Znala je kar osem indijanskih jezikov. Proučevala je tudi ostala avtohtona ljudstva v Boliviji in Braziliji. Dvajset let je na Filozofski fakulteti univerze v Asunciónu vodila katedro za ameriško arheologijo in etnologijo.

V svoji dolgi in bogati znanstveni karieri je napisala teoretično osnovo za razvoj socialne antropologije in zgodovine Paragvaja ter številne študije o običajih in jezikih posameznih plemenskih skupnosti. Njena bibliografija zajema okoli sedemdeset del. Za življenjsko delo je leta 1992 prejela paragvajsko nacionalno nagrado za dosežke v znanosti in bila posmrtno odlikovana za znanstveni prispevek k paragvajski identiteti. V svojem delovanju je največji pomen posvečala terenskemu delu. Njen moto je bil Med Indijance! S terena je prinašala bogato gradivo ter nato vneto katalogizirala in pisala. Njen vzornik je bil Friderik Baraga.

O njej tudi film

O dr. Branislavi Sušnik je bil že pred leti posnet film z naslovom Šamanka Branka. Predvajan je bil tudi 12. novembra v Knjižnici Medvode na domoznanskem večeru o tej znanstvenici. Sledil mu je pogovor z režiserjem Matjažem Žbontarjem, ki je Sušnikovo označil za najbolj zanimivo Slovenko, njeno delo mu je predstavila umetnostna zgodovinarka Irene Mislej, in antropologinjo Marijo Mojco Terčelj. Pred kratkim se je vrnila iz Paragvaja. Ukvarja se z analizo dela in življenja Branislave Sušnik v okviru raziskovalnega projekta, katerega namen je postavitev razstave ob stoletnici njenega rojstva. »Občudujem njeno izjemno voljo. Veliko je bilo ovir, a je vztrajala,« je poudarila Terčeljeva.

Nova spoznanja

Izvedeli smo številne zanimivosti, med drugim tudi to, da je živela samotarsko, veliko delala ... V zgodnjih pismih sestri je pojasnjevala tudi, kako je med staroselci nabirala slovar. Za domačinske izraze (glagole, samostalnike in pridevnike) se je oddolžila z darili v obliki moke, soli, slanega krompirja in cigaret. Slednje, ker je bila strastna kadilka. »Hotela sem jih malo pridobiti in sem jim sem in tja dala kakšno cigareto ali tobak. Tudi indijanske žene rade žvečijo tobak. Kmalu so se na to tako privadile, da so, še zlasti ena stara ženica, odprle usta le, kadar sem jim dala cigareto. Nikoli ne bom pozabila te stare Indijanke, kajti ko sem hotela poznati vse pridevnike v tobskem jeziku, me je to stalo kar celih štirinajst cigaret. Mlada Indijanka, ki je bila že v misijonskem zavodu pri sestrah, je hotela piškote za otroka, zato sem morala indijanske glagole plačati s piškoti. Mlade indijanske deklice so svoje samostalnike prodale za bombone,« je zapisala. Njena pot na odprave je bila dolga, tako v smislu poti same, ki je bila povrhu še nevarna, kot tudi pri pridobivanju različnih dovoljenj.

Domoznanski večer so obogatila nova spoznanja. Med udeleženci sta bila namreč celo sorodnika Sušnikove. »Moja mama je živela do 95. leta in je veliko vedela, a kaj, ko mene takrat te teme niso toliko zanimale, tako da prav veliko ne vem. Povezani smo bili z njeno sestro, s katero pa se, kot vem, nista preveč razumeli. Kar sem slišal tudi danes, je res nekaj enkratnega. Branislava Sušnik je bila izjemna,« je povedal Lado Marn iz Kranja.

Ob stoti obletnici njenega rojstva bo Branislava Sušnik tudi skozi omenjene projekte gotovo dobila pomembnejše mesto tudi v slovenskem prostoru. Kot je dejala Terčeljeva, je še vedno čas, da jo bomo znali ceniti.