Odhajajo. Messner, Hudlova, Kokot ...

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. november 2012 / 06:00

Slovenska kultura in javna ter umetniška beseda na Koroškem je v dobrem letu izgubila tri pomembne predstavnike: najprej pesnika Janka Messnerja, nato v začetku letošnje jeseni pesnico in organizatorico kulturne dejavnosti na Koroškem ter predsednico Društva slovenskih pisateljev na Koroškem Anito Hudl, v začetku novembra pa še pesnika, pisatelja, prevajalca in organizatorja kulturne dejavnosti med Slovenci Andreja Kokota.

Tako kot sem Messnerju in Hudlovi ob smrti namenil nekaj več besed, jih bom tokrat tudi Andreju Kokotu, ki je bil še na poseben način povezan z Gorenjsko. Njegova žena Milka je bila rojena v Žabnici. Andrej pooseblja zavednega, ponižanega, razmišljajočega in ponosnega koroškega Slovenca. Rodil se je 23. novembra leta 1936 v Zgornji vasi na Kostanjah/ Kostendorf nad Vrbskim jezerom, torej tam kot njegov slavni prednik Andrej Šuster Drabosnjak. Družina je bila leta 1942, tudi po zaslugi »dobrega soseda«, izseljena v nemško taborišče, kjer so nacisti umorili njegovega brata. Po vrnitvi iz taborišča jih je Koroška sprejela neprijazno, surovo. Andrej je najprej obiskoval nižjo gimnazijo v Radovljici, vendar je moral po ukazu avstrijskih oblasti domov. Osnovno izobrazbo je tako dobil na kmetijski šoli v Podravljah. Za preživetje je opravljal različna dela. Bil je celo šofer na Dunaju. Pisati je začel že zelo zgodaj, leta 1953. Leta 1960 je z zaposlitvijo pri Slovenski prosvetni zvezi, kjer je bil do leta 1980 tajnik, do leta 1991 pa urednik kulturne rubrike Slovenskega vestnika, dejavno vstopil v družbeno in kulturno življenje Slovencev na Koroškem, ki ga je razumel kot del velikega slovenskega kulturnega prostora. Pisal je pesmi in prevajal, v proznem delu Ko zori spomin, ki je bilo prevedeno tudi v nemščino, pa je opisal svoje otroško trpljenje v taborišču. »V njem odmeva starodavna karantanska izvirnost, prijazna drabosnjakovska šegavost, človeška neposrednost, toda na to se spet in spet povzpenja tvoja beseda odpora proti nečlovečnosti, nepravičnosti in nečloveškosti koroške zgodovine,« je o pokojnemu Kokotu ob grobu povedal akademik dr. Matjaž Kmecl. Boste Slovenci na Koroškem zmogli nadomestiti izgubo, ki nastaja s smrtjo literarnih stebrov Messnerja, Hudlove, Kokota, sem vprašal tajnika Slovenske prosvetne zveze dr. Janka Malleja. »Prepričan sem, da bomo. Mladi literarni rod se prebuja. V akcijo Promlad, s katero spodbujamo pisanje, je vključenih okrog 500 otrok. Med njimi smo že odkrili nekatere talente in ti so perspektiva slovenske besede na Koroškem.«