Je Čile daleč?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 16. november 2019 / 11:46

Čile je res daleč. Ima pa nekaj skupnega z vse bolj številnimi množičnimi državljanskimi protesti, ki že celo leto potekajo po vsem svetu: v Franciji, Kataloniji, Hongkongu … Kaj imajo torej vsi ti protesti skupnega?

Konec »normalnosti«

Skupni imenovalec vseh teh protestov je razkril Slavoj Žižek: V vseh primerih gre za protest proti nekemu konkretnemu zakonu oziroma ukrepu. V Franciji je bila to višja cena bencina, v Čilu podražitev javnega prevoza, v Kataloniji obsodba političnih voditeljev … Vse to je »podžgalo splošno nezadovoljstvo, ki je obstajalo že prej, prežalo in čakalo na primerno netivo, da je lahko eksplodiralo. Zato so se protesti nadaljevali, čeprav so zakon oziroma ukrep, ki je bil kriv zanje, preklicali.« Ozadje čilskega splošnega nezadovoljstva pa nam razloži slovenska politologinja Tanja Cirman, ki v Čilu živi. »Ko je predsednik Sebastian Pinera oznanil, da je država v vojni, je z vpoklicem izredno dobro pripravljene in, kot kaže, akcije željne vojske, ki brani politično in gospodarsko vladavino peščice, 'vojno' v resnici sprožil sam. 'Sebastian Pinera, ne bomo pozabili, da ste poslali svoje sile, da pobijajo in ustrahujejo lastno ljudstvo. Ne bomo pozabili, da so vaši ukrepi nezakoniti, in rešila vas ne bo niti Pinochetova ustava,' je v javnem sporočilu misli številnih povzela čilska igralka Natalia Valdenbenito. Čile namreč še vedno temelji na ustavi, zapisani leta 1980, torej v obdobju vojaške diktature Augusta Pinocheta, ki je leta 1973 z vojaškim udarom prevzel oblast demokratično izvoljenega socialistično usmerjenega predsednika Salvadorja Allendeja. Že od drugega dne protestov, 20. oktobra, na ulicah glasno odmevata zahteva po odstopu Pinere, kot tudi zahteva po novi demokratični ustavi, ki bo dovoljevala izražanje ljudske suverenosti. Ves politični razred se seveda boji odločanja s plebiscitom, ki bi nedvomno ogrozil njihove dolgoletne privilegije, zato ne preseneča mlačni odziv vseh strank na ljudski upor. Namesto odstopa je Pinera v 'znak dialoga' mimogrede zamenjal polovico svojega kabineta in kot žrtveno jagnje daroval svojega bratranca, odstavljenega ministra za notranje zadeve in varnost Andreasa Chadwica, nekdanjega Pinochetovega ljubljenca. Proti njemu so nekatere opozicijske stranke s Komunistično stranko na čelu že podale ustavno obtožbo, ki ga bremeni hudih kršitev človekovih pravic. Na njegovih rokah je resnično kri njegovih državljanov. To so povedali tudi protestniki, ko so s svojimi simbolično 'krvavo' obarvanimi dlanmi potiskali spomenik na Plaza de Armasu v Santiagu, obarvali spomenik z rdečimi dlanmi, v nekaj mestnih vodnjakov pa zlili rdečo barvo in obnje položili fotografije žrtev protestov. Smo v 21. stoletju, a pred očmi Čilencev se je v teh dneh zgodil deja vu iz leta 1973, ko je Pinochet z brutalnimi prijemi utišal vsak glas ljudstva … 'Bili ste slišani in razumemo vaše sporočilo,' je mantra, ki jo za Pinero ponavlja tisti odstotek državljanov, ki se jim na račune zlije dobra tretjina državnega prihodka, lastniki sprivatiziranega Čila. Pokroviteljski glas vladajočih v resnici zahteva, da se stvari vrnejo v normalnost. Ko je bilo vse po njihovo. In njihovo. Kot odgovor ljudstva se je na eni izmed stolpnic Santiaga v petek pojavil napis 'Ne bomo se vrnili v normalnost, ker normalnost je bila težava'. 'Nazaj ne gremo in pripravljeni smo na najhujše. To je trenutek, ki smo ga čakali. Prej so študentje protestirali sami, rudarji sami, profesorji sami, danes pa smo združeni in ne bomo odnehali, dokler ne dosežemo korenitih sprememb. Poznamo strategijo politikov, že 10 let se borimo z njimi. Danes smo vsi združeni, danes je trenutek sprememb,' je odločen prijatelj Cristobal, ki doda še, da raje žrtvujejo življenja, kot da se vrnejo v življenje sužnjev, ki ga živijo zadnja tri desetletja. 'Danes nas gleda ves svet in imamo priložnost, da mu povemo: Kapitalizem ne deluje, le poglejte Čile!' ponosno razmišlja Cristobal.« (Vir: MMC RTV SLO)

Erdogan pri Orbanu

»S podporo ali brez nje bomo poskrbeli za naše goste. Vendar če to ne bo več delovalo, ne bomo imeli druge izbire, kot da odpremo svoja vrata, če pa bomo to storili, je očitno, kam bodo šli … Mogoče je, da jih bo pomembno število odšlo v Evropo.« To je po pogovorih z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom na skupni novinarski konferenci v Budimpešti zatrdil turški predsednik Erdogan. Orbanovo stališče v tem primeru je znano: proti novemu valu beguncev bo uporabil silo. Gospoda sta se kljub temu lepo pogovorila, v svoji avtoritarnosti imata tudi marsikaj skupnega.

(Ne)moralni Morales?

»Moj greh je bil, da sem staroselec, levičar in protiimperialist.« To je po svojem odstopu izjavil bolivijski predsednik Evo Morales in zbežal v Mehiko. Očitajo mu, da je poneveril volilni rezultat.