Janez Puhar (1814–1864)

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 9. november 2014 / 13:25

»Pri mojem izumu, ki obstoji že eno leto, gre za to, da od osvetljenih objektov odbita svetloba v cameri obscuri inficira molekule ogrete in očiščene steklene plošče, prav tako kot more to dotikajoče se telo in sicer, da se nato od mene osebno uporabljene pare, ki vežejo mnogo toplote med osvetlitvijo samo, ki traja po presoji okrog 15 sekund, ujamejo samo v zadnjem momentu, za tren očesa, na mestih, ki jih je zadela svetloba, ko se kondenzirajo ali električno pritegnejo, medtem ko ostane steklo na temnejših delih, pač sorazmerno po moči svetlobnih tonov, čisto, delno ali v celoti, torej se tu ne kondenzirajo, ampak odbijejo. Po tej igri hlapov se slika v sami cameri obscuri fiksira, in tako je mogoče videti motiv, fiksiran na plošči, v določeni razdalji proti črni ploskvi, če držimo stekleno ploščo pred svetlim oknom, v prosojni jasnosti in v modrem bar­vnem tonu in ne v obrnjeni, temveč v naravni legi, če­prav uspejo lahko slike tudi tako, da jih gledamo v vpadni svetlobi kot dagerotipsko sliko, katere ostrino in svetlobno zvestobo imajo, čeprav slednjo v manjši meri, ker nimajo take svetlobne sprejemljivosti; k temu se pridruži še okolnost, da nekatera mesta pri katerih slikah zaradi pomanjkljivega ravnanja prosevajo kot skozi nekakšno meglico.«

Zapleteno. Za kaj gre? Dne 9. aprila 1842 se je v Ljubnem na Gorenjskem zgodilo nekaj epohalnega: 27-letnemu duhovniku Janezu Puharju, ki je bil v tem kraju za kaplana, se je posrečil nov fotografski postopek. Ni bil prvi, a bil je nov in cenejši. Prvi uporabni način fotografiranja je bila dagerotipija, javnosti znana od 1839. »Dagerotipija (unikatna svetlobna slika, direktni pozitiv na posrebreni kovinski podlagi) je bila zahtevna in draga fotografska tehnika. Posrebrene bakrene plošče so bile nedosegljive za Puharjev žep. Puhar je naslednje leto odkril cenejši in lažji način fotografiranja s pomočjo steklenih plošč, prekritih z žveplenimi izparinami oziroma parami.« Puhar je o svoji iznajdbi pisal Avstrijski akademiji znanosti na Dunaju, gornji odlomek pa je (po mojem slab) prevod iz nemškega članka v časopisu Carniola, v katerem je opisal svojo iznajdbo. Vse skupaj navajamo po knjigi, ki jo je ob Puharjevi 200-letnici rojstva in 150-letnici smrti napisal ddr. Damir Globočnik, kustos Gorenjskega muzeja v Kranju. Knjiga o prvem slovenskem fotografu in fotografskem izumitelju je eno od številnih dejanj v Puharjevem jubilejnem letu, njeno naslovnico krasi fotografov avtoportret.