To pot je glavni junak kamen

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 08:35

Snovanja to pot niso posvečena nekemu umetniku ali nekemu kulturnemu fenomenu. To pot je glavni junak – kamen. Pa ne katerikoli kamen, ampak hotaveljčan, kamen, ki so ga v svojih delih uporabili in povzdignili mnogi umetniki, zlasti kiparji in arhitekti. Med slednjimi je bil tudi naš Plečnik.

Preberimo za začetek naslednjo hvalnico. »Hotaveljski apnenec – lepotec med slovenskimi okrasnimi naravnimi kamni in med naravnimi kamni, ki sem jih spoznal po svetu. Videl sem mnoge katedrale in cerkve vseh stilov, gradove, mogočne zgradbe daleč po Evropi, obiskal sem številne zbirke naravnih okrasnih kamnov, občudoval sem brušene okrasne izdelke in kamne spoznaval v naravi in v kamnolomih, vendar lepšega okrasnega kamna, kot sta škrlatno rdeči in rožnati hotaveljski apnenec v poliranih izdelkih, še nisem videl. V svoji lepoti je to enkratna, nedosegljiva pesem – nekaj, kar je narava ustvarila v svoji delavnici sama, brez načrtov in človekovega uma. Lepoto tega kamna naj v njem samem in v izdelkih iz njega odkriva ta knjiga. Zlasti nas prevzameta škrlatna rdečina in sanjava, prelivajoča se rožnata fantazija, ki pogosto prehaja v sivino; prepredajo in poživljajo ju razcefrane debelejše in tanjše kalcitne žile ter dopolnjujejo še kopuče vijoličastih, rožnatih, rumenkastih in belih dolomitnih vključkov. Veliki mojster Jože Plečnik je dostikrat povedal, da je hotaveljčan zanj najlepši okrasni kamen …«

Avtor gornjih besed je geolog in paleontolog Anton Ramovš (1924–2011). Zapisal jih je v uvodu v svojo knjigo Hotaveljčan skozi čas, to knjigo pa je leta 1995 izdala družba Marmor Hotavlje. »Knjiga Hotaveljčan skozi čas želi biti visoka pesem imenitnemu in barvitemu slovenskemu okrasnemu naravnemu kamnu.« Njen avtor se je rodil v Dolenji vasi v Selški dolini, na severni strani Blegoša, kamniti zaklad iz hotaveljčana pa je skrit in odkrit na njegovi južni strani. Gornji odlomek in cela knjiga pričata o njenem avtorju kot človeku izjemnega znanja in širokih razgledov. Hotaveljčana in vse druge kamne je poznal tako po njegovi geološki in kemični strukturi kot po izdelkih, ki so jih iz njega ustvarili številni umetniki. Lepota tega kamna pretehta tudi spoznanje, da hotaveljski »marmor« sploh ni marmor, ampak je čisto »navadni apnenec«. A to vedo poznavalci, ki poznajo njegovo kemično zgradbo, mi ga sodimo z očmi, po njegovi lepoti.

Navsezadnje je po svoji kemični sestavi »prekristalizirani« apnenec tudi sloviti kararski marmor. Kako lepo se oba kamna dopolnjujeta, kaže portret papeža Frančiška, ki ga je portretirancu podaril njegov avtor kipar Mik Simčič. Papežev portret je iz belega kararskega kamna, podstavek, na katerem stoji, pa iz »pisanega« kamna izpod Blegoša. Ko je papež darilo sprejel, sta bila pri njem tako kipar kot prvi mož hotaveljskih kamnarjev Branko Selak. Imeniten je bil tudi širši kontekst, v okviru katerega je do te podaritve prišlo. Šlo je za odprtje razstave Plečnikovega svetega posodja v Vatikanskih muzejih. Dogodek, ki je bil veliko priznanje za vso Slovenijo.

Osrednja točka teh Snovanj pa je ravno Plečnikova ljubezen do hotaveljčana. Uporabil ga je v številnih delih. Na teh straneh skušamo prikazati nekaj izbranih. Ravnali smo se po napotkih iz Ramovševe knjige in izbrali dva gorenjska in dva ljubljanska opusa. Gorenjski sta krstilnica v škofjeloški župnijski cerkvi sv. Jakoba in portal Prešernovega gledališča v Kranju. V Ljubljani pa smo obiskali notranjost palače Ustavnega sodišča RS in notranjost Plečnikovega NUK-a. Tu obstanemo pred portalom razstavne dvorane, v katerem je ob dvestoti obletnici njegove smrti prav zdaj na ogled knjižnica slovenskega razsvetljenca Žige Zoisa (1747–1819), moža, ki je bil po svojih gospodarskih podvigih posebej povezan tudi z Gorenjsko.

Ob Plečnikovih mojstrovinah iz hotaveljčana nas seveda zanima tudi, kaj je tisto najlepše, kar iz svojega kamna v družbi Marmor Hotavlje izdelujejo zdaj. Izbrali smo dela njihove hišne arhitektke Bete Poljanšek Koman. Tudi njenim delom namenjamo celo galerijo in podobe v njej govorijo same po sebi. Nekatere od njenih opusov smo poznali, tako tiste v javnih gradnjah (Sokolski dom v Gorenji vasi, Muzej Žiri) kot »kose« notranje opreme v zasebnih stanovanjih in luksuznih plovilih. Obiskovalec, ki že nekaj let ni bil na sedežu hotaveljske družbe, ki je na zunaj običajna industrijska arhitektura, pa očarata njena preurejena notranjost in terasa ob njej. Oboje je delo naše arhitektke, ta ambient pa se sklada z lepoto kamna, ki je tej družbi omogočil njen nastanek in razvoj.

In tu smo naposled pri gospodarskem temelju te zgodbe. Ta je prva, na njej temelji vse drugo. Če ne bi bilo kamna in ljudi, ki ga že stoletja lomijo iz zemlje, tudi umetnin iz njega ne bi bilo. Zato več strani namenjamo tudi zgodbi hotaveljskih kamnarjev in prvakom te zgodbe.

Eno z drugim: kamen, ljudje, ki ga pridobivajo in obdelujejo po zamislih oblikovalcev in umetnikov – vse to soustvarja enkratno zgodbo tega kamna. Ko v naslovu zatrdim, da je to pot glavni junak Snovanj kamen, seveda malo pretiravam. Tak ni že sam po sebi, tak postane po delih, ki jih iz njega ustvarjajo kamnarji in umetniki. In kot tak ni v ponos le dolini pod Blegošem, ampak gre glas o njem po vsem svetu …