Bosa noga je najboljša obutev

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / sreda, 30. oktober 2019 / 18:25

Gašper Stojc je bosonogec. Pred skoraj štirimi leti se je odločil, da bo ves čas hodil bos. Poleti, pozimi, v vročini, mrazu, po gozdnih poteh in po umazanih ljubljanskih ulicah. Bosonoštvo je njegova življenjska odločitev in trening volje. In ne, Gašper ni niti hipi niti vegan, je povsem običajen fant, študent etnologije in kulturne antropologije, skavt, igralec in mentor v jeseniškem gledališču. In kot se zdi, fant z glavo in srcem na pravem mestu. S čevlji ali brez.

»To bo že četrta zima, ki jo bom prehodil bos. Začelo se je pri skavtih, ko sem bil na taborih vedno bos. No, veliko sem bil bos že kot otrok. Po zgodbicah starih staršev, ki so ves čas hodili bosi, človek dobi tako debel podplat, da lahko stopi na žebelj in ga ne zaboli. In ker sem na skavtskem taboru po podplatih dobil žulje, sem si rekel, da bom poskusil, in sem bil dva meseca ves čas bos. Bosonoštva sem se navadil, potem pa je prišla zima in so mi čevlji pomehkužili podplate. In naslednje leto isto. Tako sem ugotovil, da je najbolje, da sem bos kar ves čas,« pripoveduje Gašper Stojc, 25-letnik z Brega pri Žirovnici, eden redkih bosonogcev pri nas. Gašper je bos poleti in pozimi, v vročini, mrazu, bos hodi in teče po gozdnih poteh (ravno pred dnevi je bos pretekel tridesetkilometrski kros v Istri), bos hodi tudi po umazanih ljubljanskih ulicah. »Še dobro, da študiram etnologijo in kulturno antropologijo na filozofski fakulteti. To je čudovit študij za bosonogca, ker so tudi profesorji tako posebni, da mi v vseh letih ni niti eden omenil, zakaj da sem bos ...«

Upor proti udobju

V ozadju Gašperjeve odločitve za bosonoštvo je pravzaprav njegova življenjska filozofija, morda celo upor proti kapitalističnemu diktatu udobja in ugodja. »Meni so najbolj pomembni občutki. Da čutim ves spekter, mrzlo, toplo, vroče, ledeno, prijetno, neprijetno. Kapitalistična logika pa človeka sili, da si najde udobje, in potem z vsakim korakom koplje samo še globlje v udobje. In več ko imaš udobja, več ga boš potreboval. Potem pa se najdeš v izolirani hiši, kjer imaš na voljo vse udobje tega sveta, a se ti ne ljubi niti vstati iz postelje ...« Zato je njegovo bosonoštvo nekakšen zavesten izstop iz cone udobja, spoprijemanje z neprijetnimi občutki, celo samovzgoja. »S tem razviješ mentalna orodja za spoprijemanje z neprijetnimi občutki in tako v življenju tudi dlje prideš. Na začetku te boli, je mentalni boj, da prideš čez prag bolečine. Saj tudi mene boli, a moj prag bolečine je verjetno drugje kot pri ostalih ljudeh.« Kot dodaja, zanj makadamska pot ni več boleča, čeprav tudi on še vedno čuti vsak kamen. »Vse čutim, v tem je poanta!« V teh letih, kar hodi bos, se mu je koža na stopalih odebelila, podplate si obrusi s tekom po peščeni površini. »Koža na stopalih je postala 'usnjena'. Kot debelo, trdo, a mehko usnje, ki ga je težko preluknjati!«

Noge si obriše v travi

Pa vendar – kako je z umazanijo? Kaj naredi, če stopi na kaj res neprijetnega, denimo pasji iztrebek, masten pljunek? Gašper se s tem ne obremenjuje. Kot pravi, si prav zaradi umazanih stvari ves čas prisiljen držati raven koncentracije in gledati, kam stopaš. Sicer pa so noge pač za na tla, z njimi ne ješ niti se ne »noguješ«. Če torej stopi na polža, iztrebek, pljunek, to sicer ni najbolj prijetno, a ni konec sveta. Nogo enostavno obriše v travo ali pa hodi naprej in tla sama poberejo umazanijo s stopala. »Nimam profila, kot ga imajo čevlji, tako da gre vsa umazanija čez dvajset korakov stran. Na taborih si noge umivam z jutranjo in večerno roso. Najtežje pa gre ven Ljubljana. Ta ljubljanska umazanija je najbolj trdovratna in ostane kar nekaj dni!«

Pa res nikoli ne obuje čevljev? Kot pravi, je lansko zimo obul teniske le enkrat, ko so s prijatelji šli na štiriurni pohod z nahrbtniki po snegu. Ima tudi gojzarje, ki jih včasih obuje, vesel pa je bil, ko je naletel na bosonogo kolekcijo obutve tržiškega podjetja. Obuvalo iz nje si obuje predvsem takrat, ko ima kakšno vlogo v gledališču, ki je ne more odigrati bos.

Skavti, gledališče, gibanje

Gašper, ki je tudi prejemnik zlatega priznanja MEPI, neskončno rad dela z otroki in mladimi. Pri skavtih je njihov vodja, v gledališču s kolegico Niko vodita gledališke delavnice za mladino, tudi za osebe s posebnimi potrebami. Njegove sanje so biti gledališki pedagog, saj na tem področju, kot pravi, pridejo do izraza vsi njegovi talenti.

Kot pravi, otroke tudi skuša spodbuditi, da bi čim več hodili bosi. Vsaj v mesecih, ki v imenu nimajo črke r ... Pri tem je prepričan, da dandanes starši in učitelji otroke preveč zavijajo v vato. Igrala niso več igrala, tobogani imajo malodane oblazinjene lestve, da otrok slučajno ne bi padel ... »Moje vodilo je: varno, kolikor je treba, in ne varno, kolikor je mogoče.«

Sicer pa se Gašper najraje v življenju giblje. Vsako priložnost izkoristi za gibanje: po opravkih se vozi s kolesom, z rolko, monociklom ali hodi peš. Plava, pleza, pleše, na vrtu ima napeto »gurtno« in vadi ravnotežje. In vsak dan živi polno, izpolnjeno življenje. Bosonogi fant za zgled.