Hribarjeva vila, hiša kulture

Znameniti ljubljanski župan in nestor slovenskega bančništva Ivan Hribar je poletja preživljal v Cerkljah, kjer je leta 1886 kupil Lukeževo hišo in jo preuredil v poletno bivališče. Hiša danes velja za eno najznamenitejših in najlepših v Cerkljah ter so jo leta 1999 razglasili za kulturni spomenik državnega pomena.

Cerklje so se Ivanu Hribarju prikupile kmalu po tem, ko se je v kraj preselila njegova sestra Terezija, ki se je ukvarjala s trgovino. Ivan jo je v vasici pod Krvavcem večkrat obiskoval in leta 1886 tam tudi kupil tedanjo Lukeževo hišo ter jo v naslednjih leti preuredil po načrtih češkega arhitekta Jana Vladimirja Hraskyja, ki je v tistem času deloval v Ljubljani in je med drugim izdelal načrte tudi za ljubljansko operno hišo ter nekaj let kasneje Vodovodni stolp v Kranju.

Hiša, ki stoji v samem središču Cerkelj, na zunaj očara predvsem z bogato okrašenim pročeljem, ki kaže vpliv tedaj modne secesije, notranjost pa jasno kaže na to, kako ugleden mož je bil njen lastnik.

Nestor slovenskega bančništva

Hribar se je rodil v Trzinu, nato pa otroštvo med drugim preživljal tudi v Mengšu in na Križu pri Komendi. Sredi šestega razreda gimnazije je zaradi sporov s profesorji izstopil iz gimnazije in je nikoli ni dokončal. Čeprav je bil brez formalne izobrazbe, pa mu je priporočilo urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča odprlo vrata ljubljanske podružnice sicer češke banke Slavija. Banki je ostal zvest skoraj petdeset let. Služboval je Tudi v Pragi, Brnu, na Dunaj in v Trstu. Sestavil je pravila za Mestno hranilnico Ljubljansko, eno prvih slovenskih denarnih ustanov in prvo slovensko finančno institucijo. Sestavil je pravila za ustanovitev slovenske delniške banke, ki jo je poimenoval Ljubljanska kreditna banka, kar pomeni začetek slovenskega poslovnega bančništva. Zaradi številnih zaslug ni nič čudnega, da danes Hribarja imenujemo nestor slovenskega bančništva. Kot so zapisali v kratki predstavitvi Hribarjevega dela v njegovi vili v Cerkljah, je nedvomno vplival tudi na ustanovitev Hranilnice in posojilnice v Cerkljah, ki je začela delovati 1. februarja 1899, čeprav z gotovostjo ni moč trditi, da je sodeloval tudi pri ustanavljanju.

Hribar politik

Hribar je skupaj z Ivanom Tavčarjem veljal za enega najpomembnejših liberalnih politikov pred prvo svetovno vojno. Med drugim je bil deželni in državni poslanec, verjetno največji pečat pa je pustil kot ljubljanski župan.

Županovanje je prevzel po uničujočem potresu, ki je porušil prestolnico, in prav Hribar je eden najzaslužnejših za njeno obnovo, saj je omogočil olajšave za gradnjo novih objektov. A njegovo delo za Ljubljano se je začelo že leta 1882 z izvolitvijo v občinski svet. Tako je denimo zaslužen za gradnjo ljubljanskega vodovoda, zaradi česar so mu leta 1890 nadeli naziv častnega občana. Kot župan pa si je prizadeval mesto modernizirati. V času njegovega županovanja je tako prestolnica dobila mestno kanalizacijo, elektrarno, tramvaj in tudi prvo javno kopališče, mestno ubožnico in višjo dekliško šolo, izjemne zasluge pa ima tudi za ustanovitev ljubljanske univerze, katere stoletnico obeležujemo prav letos.

Kot velik domoljub se je zavzemal za uporabo slovenskega jezika v občinskem poslovanju in izobraževanju, dosegel pa je tudi preimenovanje ljubljanskih ulic s slovenskimi imeni.

Kljub temu se ni mogel izogniti strankarskim sporom, ki so bili takrat stalnica v slovenski politiki. Del katoliškega tabora je začel spletkariti proti njemu in pomagal doseči, da cesar ni potrdil njegovega šestega županskega mandata. Tako se je njegovo županovanje končalo leta 1910, oblasti pa so ga začele obravnavati kot sovražnika monarhije. Takoj ob začetku prve svetovne vojne so ga zaprli, večino vojnega časa je preživel v konfinaciji na Salzburškem, po vrnitvi v domovino in ustanovitvi skupne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov v zadnjih izdihljajih vojne pa je kot prvi spregovoril o njenem obstoju in ta trenutek označil kot vrhunec svojega življenja.

Hribar je bil velik ljubitelj kulture. Menil je, da je poleg uspešnega gospodarstva kultura prav tako pomemben temelj nacionalne identitete. Tudi sam se je ukvarjal s kulturo in umetnostjo. Že v mladih letih je s Filipom Haderlapom izdal zbirko Brstje, njegovo najpomembnejše delo pa je roman Gospod Izidor Fučec: srednjeveška povest naših dni. Veliko je prevajal in menda obvladal kar deset jezikov, tudi madžarščino, angleščino, španščino in seveda nemščino.

Kljub temu se je, kot kaže dokumentarni feljton Igorja Grdine z naslovom Ivan Hribar: župan za vse čase, menda po Ljubljani govorilo, da nima estetskega čuta in celo da je glede umetnosti popoln barbar. Da to ne drži, vedo tudi Cerkljani. Prav Hribar je namreč prispeval k uspehu še enega znamenitega Cerkljana – Ignacija Borštnika. Pionirja dramske igre na Slovenskem je namreč poslal na šolanje na Dunaj, ki ga je opravil z odličnim uspehom.

V Cerkljah se je posvečal tudi sadjarstvu

Cerklje so Hribarju predstavljale oddih od obveznosti, ki jih je imel sicer. Tu je poletja preživljal v družbi svoje druge žene Marije in hčere Zlatice, stalni gostje v hiši pa so bili Gregorčič, Aškerc, Trdina, Govekar, Sternen, Jama in še številni drugi znani Slovenci tistega časa. »To je bila hiša kulture,« ve povedati tudi skrbnica hiše Milka Kern.

S hišo je odkupil tudi del sosednjih zemljišč in si na mestu, kjer danes stoji osnovna šola, uredil sadovnjak z menda (kot je v svoji knjigi Podobe nekdanjih časov pisal Janez Močnik, ki se je kot domačin precej ukvarjal s Hribarjevo zapuščino v Cerkljah) več kot tisoč sadnimi drevesi, za svoje pridelke pa je prejel več priznanj. Na Dobravi je imel svoje lovišče, v bližini današnjega letališča pa je zasadil gozd.

Hribar je marsikaj naredil tudi za Cerklje in Gorenjsko nasploh. Izposloval je gradnjo ceste med Zgornjim Brnikom in Vodicami, poskrbel pa je tudi za podporo za gradnjo vodovoda, ki pa je Cerkljani takrat niso izkoristili, ter se zavzemal za ustanovitev kmetijske šole na Gorenjskem.

Poletja je v Cerkljah preživljal do leta 1936, ko je začel graditi hišo na Bledu, nato pa je posestvo predal sinu Milku. Po drugi svetovni vojni je bil del posestva in poslopja nacionaliziran, leta 1986 pa ga je odkupila banka.

Prav Gorenjska banka pa v tem času Hribarjevo hišo prodaja. Kot so nam pojasnili, predvsem zaradi omejitev, ki jih prinaša spomeniško varstvo. Kdo bo novi lastnik hiše, še ni znano, gotovo pa je, da se za nakup zanima tudi Občina Cerklje, ki bi s tem zagotovila, da bi ena najlepših hiš v vasi ostala dostopna občanom in drugim obiskovalcem.

Hribar je življenje sklenil v devetdesetem letu starosti, ko je Slovenijo že dosegla vihra druge svetovne vojne, in kot zaveden Slovenec ni prenesel okupacije Ljubljane. V poslovilnem pismu je ugotavljal: »Sloveniji bo tujec gospodaril, beseda tuja, tujčeve postave.« Ker si v visoki starosti ni mogel obetati, da bo dočakal svetlejšo prihodnost za svoj narod, je storil samomor: 18. aprila 1941 je – zavit v jugoslovansko zastavo – skočil v Ljubljanico. Poslovil je s Prešernovimi verzi iz Krsta pri Savici: Manj strašna noč je v črne zemlje krili, / kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi.