Nezadovoljni učitelji

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. oktober 2019 / 14:25

Za boljšo šolo (44)

V prejšnjem prispevku sem govorila o zadovoljnih in nezadovoljnih učiteljih po naših šolah. Če bi se zadovoljni večkrat oglašali v medijih in po šolskih zbornicah, bi se počasi začela spreminjati javna podoba in ugled našega šolstva. Nezadovoljneži po šolah delajo veliko škodo dobrim učiteljem, svojemu poklicu in celim generacijam otrok. V šolskih zbornicah s stalnim godrnjanjem in pritoževanjem nad učenci, starši, kolegi ali ravnatelji iz dneva v dan kvarijo šolsko klimo in zastrupljajo svoje sodelavce, ki z veseljem opravljajo pedagoško delo in tudi manj prijetna opravila naredijo vsak dan sproti, preden odidejo domov. Zato se zadovoljni učitelji najraje izognejo kritiziranju in pogosto navadnemu opravljanju v šolskih zbornicah, saj želijo v miru opravljati svoje delo. Za trdovratnimi nezadovoljneži, ki so že sredi septembra na smrt utrujeni, običajno tiči prikrit občutek neuspešnosti na enem od delovnih področij. Morda jim ne uspe v razredu vzpostaviti primerne discipline in jim učenci z neprimernim vedenjem stalno uničujejo samospoštovanje in avtoriteto. Ali pa učenci s prav tako neprimernim vedenjem odkrito pokažejo, da je pouk dolgočasen in nezanimiv, da ne razumejo učiteljeve razlage, da je delo v razredu neorganizirano. Skratka – za nezadovoljstvo in slabo počutje je možnih več razlogov. Rešitev pa je samo ena. Poglobiti se vase, iskreno premisliti in si odkrito priznati, s čim v svojem življenju nisem zadovoljen in na katerih delovnih področjih sem manj uspešen. Ker med zaposlenimi v šolstvu močno prevladujejo ženske, je možen razlog nezadovoljstva tudi njihova preobremenjenost s skrbjo za družino in gospodinjstvo. Prihajati v razred pred otroke utrujen in nenaspan, posledično tudi siten, se izkaže za pogubno že po nekaj minutah, saj otroci kot gobe srkajo učiteljevo slabo energijo in nerazpoloženje. In vzamejo vajeti v svoje roke. Vendar mladih mamic ne moremo kriviti za slabo razpoloženje po šolskih zbornicah, saj jih je v posameznih šolah le peščica. Veliko večja skupina so tisti nezadovoljneži, ki niso sposobni nekega kritičnega samopremisleka, na katerih delovnih področjih so šibkejši in kaj bi morali pri svojem delu spremeniti in izboljšati. Priznati lastno nemoč in pomanjkanje znanja ali določenih kompetenc, pa je težko in terja izreden pogum ter osebno zrelost. Najlažje je za neuspeh kriviti druge, v našem primeru so to učenci, starši, preveč zagreti sodelavci ali ravnatelji. Dandanašnji imajo učitelji na voljo številna izobraževanja in izpolnjevanja in bi lahko odpravili svoje pomanjkljivosti, ki jim delajo težave pri vzgojno-izobraževalnem delu. Vsi ljudje imamo močna in šibka področja, samo priznati si jih moramo in nekaj ukreniti, če želimo biti pri svojem delu bolj uspešni in zadovoljni. Zadovoljni delavci so veliko manj utrujeni, niso v stresu in nimajo potrebe po stalnem pritoževanju. Če bi bil pedagoški poklic v resnici tako ogrožajoč, kot se o njem govori in piše, bi učitelji množično zapuščali delovna mesta in se preusmerjali v druge poklice. Pa v resnici ni tako, le redki odidejo na druga delovna področja. Tudi učiteljske zbornice, ki bi urejala in zagotavljala njihov status, jim ne uspe zagnati v polni meri. Očitno vsakodnevno jamranje po šolskih zbornicah večini zadošča in postaja folklora. Žal pa izredno slabo vpliva na šolsko klimo ter na odnose z učenci in starši.