Potep po Vojvodini (1)

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Izleti GG / nedelja, 13. oktober 2019 / 10:55

Glasovi popotniki smo se skupaj s potovalno agencijo Alpetour odpravili v Vojvodino – na malce drugačno, bolj kulinarično obarvano popotovanje. Bilo je prav prijetno, je na koncu marsikdo pripomnil.

Po dolgi nočni vožnji nas je pričakalo lepo jutro v Srbiji. Najprej smo se ustavili v kraju Pećinci, kjer smo si ogledali zasebni muzej kruha, ki ga je leta 1995 osnoval slikar Slobodan Jeremić -Jeremija iz svoje ljubezni do zbirateljstva in raziskovanja tematike. Muzej ima arheološko, etnografsko in likovno zbirko. Sprehodili smo se med razstavljenimi predmeti, ki so na kakršen koli način v tistih krajih povezani s kruhom, spoznavali postopek nastajanja kruha, izvedeli, kaj je v Srbiji kruh skozi zgodovino pomenil in ob katerih priložnostih so jedli oziroma še jedo kakšen kruh. Seveda brez pijače dobrodošlice ni šlo, a tokrat ob končanem obisku. Tu smo v fotografski objektiv ujeli tudi tri nasmejane in rojstnodnevno razpoložene prijateljice in popotnice: Marinko Lončar, Žarko Satler in Bredo Kenda Žigon. Praznovala je slednja: dopolnila je 79 let.

Pot smo nadaljevali do simpatične vasice Maradik, kjer smo si ogledali tako imenovano Etno hišo oziroma tipično srbsko hišo iz 19. stoletja. Prostori v hiši so ekonomično razporejeni in takšni, kot so jih imele domačije. Nekateri delujejo, kot bi gospodar ravno odšel na polje; v vseh pa najdemo predmete, ki so stari med petdeset in dvesto leti. Šilce slivovke, koščki kruha namazani z mastjo in potreseni s papriko, so bili dober uvod v ogled in potem kosilo. Paprikaš s krompirjem in zeljno solato se je prilegel.

Srbski pravoslavni samostan Krušedol je zapuščina srednjeveške dinastije Branković. Samostan je bila naša naslednja postaja. Stoji na Fruški gori in pravijo, da je njen »duhovni svetilnik«. Sledila sta vožnja v Sremske Karlovce in sprehod po mestnem jedru, ki ga krasijo baročne palače, nastale po zaslugi odličnega trgovanja z vinom. Sremski Karlovci namreč ležijo sredi hribovitega vinorodnega področja Fruške gore in so od Novega Sada oddaljeni slabih šest kilometrov. Arhitektura zgradb je naredila vtis, še posebej pa je pritegnil pogled na pravzaprav prvo gimnazijo v Srbiji, ustanovljeno leta 1791. Za njeno barvno podobo, kombinacijo rdeče in rumene, je poskrbel leta 1891 madžarski arhitekt Gyula Partos. Še danes je gimnazija posebna, saj tam poučujejo jezike, kot so arabščina, starogrščina, celo staro cerkveno slovanščino.

(Nadaljevanje prihodnjič)