Takrat še nisem pila

Zlata kletka, 1. del

Neli sodi med tiste ženske, ki so imele zelo težko otroštvo. Za vse, kar se je hudega zgodilo, krivi mamo. V isti sapi sicer pove, da je bil oče velik slabič, a mu tega, da ni nikoli ukrepal, ni zamerila. Starejša sestra je imela Downov sindrom, bila je družinska sramota, črn madež na mamini brezhibni duši.

»Otroštva se zelo nerada spominjam. Mama je bila avtoritativna šefica, upravljala je naša življenja, odrejala delo in ukazovala tako v hiši kot v delavnici. Ukvarjali smo se s plastiko. To je pomenilo, da stroji niso utihnili niti ponoči, če ni bilo drugega pri roki, sem bila pri desetih letih dežurna jaz. Ata jo je brez besed ubogal, če jo ni, ga je nahrulila kot psa. Da bi se kdaj pogovarjali o čustvih, se objemali, rekli drug drugemu kaj lepega? Nikoli. Še slabše je bilo potem, ko se je rodila še ena sestra. Obiskovala sem že sedmi razred in še danes se spomnim, kako sram me je bilo, ko so me sošolci zafrkavali, da sta moja starša sigurno ''fukala'', ker imamo dojenčka. Mnogi so bili tudi radovedni, če je enaka pokveka, kot je bil Ema, starejša sestra. Mama je poskrbela, da sem redno pisala naloge (če ne drugje pa v delavnici), da sem imela vse tri obroke, obiskovala šolo z urejenimi, čistimi in zlikanimi oblačili. To pa je bilo z njene strani tudi vse.

Ko sem začela obiskovati ekonomsko srednjo šolo, sem imela vsaj na avtobusu malo časa zase. Ena ura vožnje do šole je minila kot blisk. Bila sem odlična, a zelo tiha in sramežljiva učenka. Včasih sem bila od domačega dela v delavnici, tudi nočnega, tako utrujena, da sem med poukom zaspala. Nekoč me je razredničarka poklicala v kabinet in me oštela. Med jokom sem ji razložila, zakaj, hkrati pa sem jo lepo prosila, naj me domačim ne zatoži, ker me bo mama v jezi natepla. Pobožala me je po laseh in mi obljubila, da bo še vse dobro. Še danes sem ji hvaležna za lepe besede.

Domačo nalogo sem po navadi naredila med vožnjo domov. Mama me je čakala že med vrati. Zmeraj je bila nestrpna, pogledovala je na uro in me oštevala, kje se toliko časa vlačim. V isti sapi mi je ukazala, naj pazim na mlajšo sestro ali na starejšo ali pa naj grem v delavnico. Edina korist iz tistega obdobja je bila, da sem si pridobila hitre in zelo funkcionalne delovne navade. Mlajša sestra je bila razvajena, da malo takšnih, Ema pa je imela pogosto svoje muhe. Njen spolni nagon je bil zelo močan in kadar jo je ''prijemalo'', je kričala nespodobnosti, da sem si mašila ušesa. Mama me je kljub moji prizadevnosti veliko zmerjala, klečala sem v kotu za razne kazni, ki jih niti nisem razumela. Neštetokrat je prišla k meni v delavnico in me pri vratih opazovala, ali delam ali ''afne guncam''. Če se ji je zdelo, da imam dve levi roki, je pograbila prvo stvar, ki ji je prišla pod roke in jo zalučala vame. Pogosto sem se je tako ustrašila, da sem se polulala v hlače.

S tem močenjem postelje sem imela težave že od otroštva naprej! Spala sem v eni na pol izdelani sobi pod streho. Leta in leta je ata obljubljal, da bo vanjo napeljal centralno kurjavo, a ker mu mama ni dala očitnega ukaza, tega ni storil. Če sem morala na stranišče, sem se do spodnjega nadstropja spustila po lestvi. Ponoči nas je s svojimi kriki prebujala starejša sestra, mlajša ne, saj je tako in tako spala v spalnici staršev. Moram povedati, da smo imeli denarja več kot dovolj, če seveda to lahko sodim po znamki avtomobila, ki je stal v garaži.

Na maturantskem plesu sem se na vrat na nos zaljubila v sošolkinega brata. Z dežja sem prišla pod kap, saj sem zanosila in sem se morala poročiti. V resnici sem se poroke veselila. Žiga je bil še kar prijazen, lep, postaven, igral je na harmoniko in orglice. Morda me je imel tudi on rad, ne vem. O ljubezni kot takšni nisva govorila. Njemu je bilo všeč moje telo, jaz pa sem komaj čakala, da me objame, poboža, poljubi. Da dobim od njega tisto, česar doma nisem dobila nikoli.

Nastal je cel hudič, ko so domači izvedeli za moj strašni ''padec'', za mojo spozabo. Mama je čisto znorela! Ko sem nekoč prišla domov, me je zagrabila za lase, povlekla na tla in me začela brcati. Bil je res čudež, da nisem splavila, saj sem bila takrat skoraj tri mesece noseča. Ko je slišala, da je Žiga iz precej premožne družine, se je malo umirila. A je dala pogoj, da se lahko poročiva, če bova živela pri nas doma. Na vrat na nos smo čez poletje preuredili zgornje nadstropje, z zunanje strani napeljali stopnice in konec novembra sva se z že lahko vselila. V svoji romantični naivnosti sem bila prepričana, da bova živela kot srečen in zadovoljen par do konca življenja. A sem se zmotila. Mama je začela maltretirati tudi njega in ga siliti k delu. A on se ji ni pustil. Imel je prijetno službo na banki, na investicijah. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi mi pomagal v delavnici. Prepiri med njim in mamo so se stopnjevali in prišlo je tako daleč, da sva po treh mesecih zbežala od doma in si najela manjšo sobico, v kateri sva uživala v najini zaljubljenosti. V tistem času me je Žiga oboževal, zanj sem bila kraljica, on pa moj princ. Bila sva nerazdružljiva, nosila sva enaka oblačila, jedla iz iztega krožnika, pila iz istega kozarca ... Živela sva drug za drugega, brez stikov z mojimi starši. Ko je mama preštudirala situacijo in ugotovila, da ima zaradi najinega bega samo škodo, je ukazala očetu, naj naju privleče domov, da se bomo malo ''pomenili''.

Šla sva in naredila največjo napako v življenju! To, da sva se vdala, je imela mama za najin poraz in svojo veliko zmago! Odtlej sva dejansko živela kot hlapca! Z nikoli izpolnjeno obljubo, da bo delavnica nekoč najina, sva oba pustila službo in se zaposlila doma. Čez nekaj let so starši na skrivaj, brez moje vednosti, prepisali podjetje in hišo na mlajšo sestro. ''Če ti ni kaj prav, pa spizdi!'' mi je zabrusila mama.

Hudo je bilo. Zelo hudo. Oba z možem sva vzela kredit, da sva lahko kupila starejšo hišo. O tem, da nama mama kot računovodkinja več kot tri leta ni plačevala prispevkov, ne bom razlagala. Mož je imel srečo, da je lahko spet dobil službo na banki, zaradi dobrih priporočil celo še bolje plačano, kot jo je imel nekoč. Po enem letu ko sva bila na svojem, sem po nekem čudežu spet zanosila. Bila sem že prepričana, da ne bom nikoli več mati. Na smrt sem se bala, da se v mojem trebuhu razvija deklica. Kaj, če bo tudi ona podedovala Downov sindrom? Na srečo sem rodila zdravega, prečudovitega sina! Med porodniško sem doštudirala in diplomirala, zdelo se mi je, da je vse, kar je bilo hudega, za mano, da je pred menoj le še svetla in sončna prihodnost. Kako sem se motila!

Ne da bi vedela točno, kdaj, je začel mož izostajati od doma. Veliko se je ukvarjal s športom, šel je na tečaj golfa, o bančnih stvareh je predaval po različnih seminarjih. Če sem kaj rekla, mi je očital, da ga zanemarjam, da nočem iti z njim. Kako bi, ko me je doma čakal majhen otrok! Nikogar nisva imela za varstvo. Potem so ljudje začeli šepetati in mi za hrbtom kazati osle. Nekoč, ko je bil teden dni ''službeno'' odsoten, sva mu s sodelavko vdrli v elektronsko pošto. Šok je bil zelo hud. Za trenutek sem izgubila zavest zaradi vsega, kar sem našla. Imel je več različnih afer – in to istočasno z najmanj sedmimi ženskami!«

(Nadaljevanje prihodnjič)