Žakelj, poln igralske strasti

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 07:11

Igralski ansambel Loškega odra je na premieri komedije Strasti, laži in maček v žaklju prejšnjo sredo, v režiji Milana Goloba požel številne aplavze – tudi med predstavo.

Škofja Loka – »Zdaj pa še pojejo?« je na glas razmišljal prenekateri obiskovalec premierne uprizoritve igre Strasti, laži in maček v žaklju; da se je škofjeloška gledališka ekipa v preteklih sezonah izkazala v številnih igralskih prvinah, za kar so tako posamezniki kot ansambel prejemali tudi različne nagrade in priznanja na festivalih ljubiteljskih gledališč, tokrat pa je presenetila in pozitivno navdušila še s petjem. Pravzaprav velja pisati o krstni izvedbi, saj gre za avtorski projekt režiserja Milana Goloba in igralske ekipe Loškega odra, ki je nastal po predlogi komedije Maček v žaklju Georgesa Feydeauja; to so na taistem odru sicer že z uspehom igrali pred petimi leti.

Škofjeloški gledališčniki so se pogumno in na izviren način spopadli s temo izvirnika ter vanj vtisnili prepričljiv avtorski pečat, česar v ljubiteljskih gledališčih sicer ne vidimo prav pogosto. V igri spoznamo novodobnega bogataša Pacarela, ki si je bogastvo ustvaril s prodajo sladkorja za diabetike. Da bi v Parizu nadgradil svoj družbeni ugled, pa želi uprizoriti svojo opero, ki jo je sicer zložila njegova hčerka. Namesto pričakovanega slavnega tenorista iz Bordeauxa v družino vskoči šarmanten študent sin bogataševega znanca Dufausseta. Čeprav ta ob vsaki priložnosti ponavlja, da ne zna peti, to jemljejo zgolj za njegovo lažno skromnost. Ob tem pa ga v Pacarelovi družini zanima vse kaj drugega kot prepevanje.

A petja v predstavi nikakor ne manjka. Nasprotno, marsikakšno situacijo nam igralci z odra pojasnijo tudi s pesmijo. Režiserju in dramaturgu Milanu Golobu je v glasbeno komedijo, kot so jo označili na Loškem odru, uspelo vnesti prvine klasičnega kabareta, ob pevskih točkah prav vseh akterjev, na odru jih za pianinom v živo spremlja Tilen Draksler, igra na trenutke deluje kot kolaž skečev, kratkih nagovorov, s katerimi igralci na neki način pišejo odrsko zgodbo in hkrati vseskozi komunicirajo s publiko. Prav simpatično je, kadar v dvorano komentirajo dogajanje na odru. Ansambel je odličen v improvizaciji, naj bo tako v besednih variacijah ali zelo gostem prometu na odru. Publika je tako rekoč ne opazi. Igralci igrajo z vso strastjo, ki ji z igro svetlobe in senc Golob daje dodatno dimenzijo.

Publika je prav vsak pevski nastop nagradila za aplavzom. Pevsko sezono je odprl v igri vedno zanesljivi Matej Čujovič kot Pacarel, ki je za izvedbo arije O sole mio požel prvi aplavz, na ravni najboljših pevk se mu je pridružila njegova odrska žena, gostujoča igralka Nives Mikulin. Na kožo pisan Dufausset je Jan Bertoncelj, v vsaki situaciji iznajdljiv in skočen, v različnih situacijah, na tramvaju ali v igri spletk nas navduši izkušeni Bojan Trampuš (dr. Landernau), Irena Kožuh (njegova žena Amandine) je odlična v komičnih duetih, z igrivostjo in mladostjo nas radosti gibka Petra Kalan (Julie, Pacarelova hčerka), celotno igralsko sliko na najboljši način zaključujeta Blaž Vehar (Lanoix), ki je bil tudi režiserjev pomočnik, in »večni služabnik« Matjaž Eržen. Njegova Ne daj se, Amandine (po Ne daj se, Ines Radeta Šerbedžije) bo šla v legendo.

Postavitev je sodobna, scena minimalistična, a v povezavi s kostumi prepričljiva (Tina Dobrajc), koreografija (Mateja Jerebic) je ena izmed najpomembnejših dodanih vrednosti predstave. Loški oder poje, pleše, se šali in spravlja v dobro voljo. Milan Golob je iz klasičnega besedila na oder postavil sodobno komedijo – z odličnim igralskim ansamblom. Sledijo še predstave v petek, 11. oktobra, in v soboto, 12. oktobra, vsakič ob 19.30, čez teden dni pa se ansambel Loškega odra s predstavo Strasti, laži in maček v žaklju odpravlja na gostovanje v Novi Sad.