V iskanju neizprosne svobode
Pesnica in prevajalka Nada Kavčič je zadnja leta rodno Gorenjsko zamenjala z vročo Valencijo, kjer se – ob marljivem delu v knjigarni – posveča prevajalstvu in pesniškem ustvarjanju. Ob nedavnem obisku pri nas je nadvse očarala s svojim knjižnim prvencem, pretanjeno pesniško zbirko Uho in senca.
Sedemindvajsetletna Nada Kavčič je odraščala ter nabirala prve življenjske izkušnje v Stražišču pri Kranju, na vse člane številne družine – ima kar osem sester – pa je še vedno močno navezana, tako da se vselej veseli ponovnega snidenja z njimi. Že v mladih letih so jo zasvojili literarna umetnost ter tuji jeziki, tako da je bila povsem logična poteza odločitev za študij hispanistike, pot nadaljnjega poglobljenega študija ter prevajalstva pa jo je zanesla na jug Španije, v Valencijo, sicer tretje največje špansko mesto, kjer je v zadnjih štirih letih našla svoj prostor pod (vročim) soncem.
Pikareskna pokrajina in razgibano mesto sta jo povsem prevzeli, hitro pa je našla tudi skupni jezik s tamkajšnjimi prebivalci – srečno se je spletla tudi trdna ljubezenska vez. Valencija je Nadi kmalu odtisnila svoj kulturni pečat, saj s svojo bogato zgodovino ter arhitekturo ponuja marsikaj: v neskončnem utripu mesta, ki nikoli ne spi – izjemoma pač v popoldanskem času počitka oz. sieste –, si roko podajajo moderne zgradbe, večinoma delo svetovno znanega arhitekta, domačina Santiaga Calatrave, največji akvarij v Evropi, mogočna palača La Lonja, mestna katedrala, muzej znanosti, sodobno zasnovan živalski park, velika osrednja tržnica, bikoborska arena, tri velike plaže, številne kavarne, restavracije, idilični drevoredi iz pomarančevcev in palm. Vedno sončno Valencijo je najbolj priporočljivo raziskovati s kolesom, Nada pa se rada sprehodi – še raje pa uporabi odlično mrežo lokalnega prevoza, vključno z metrojem – po veličastnem mestu, kolikor ji pač ogledovanje znamenitosti ter spoznavanje ljudi ter španske kulture, vključno z njihovimi lokalnimi ter nacionalnimi kulinaričnimi dobrotami, kot je npr. paella, dopušča čas, ki ga posveča predvsem študiju, prevajalstvu ter delu v mestni knjigarni. Ta predstavlja pravzaprav idealen prostor za Nado, ki jo ljubezen do knjig spremlja že od nekdaj.
Nada Kavčič pa ni le strastna bralka, temveč tudi uspešna prevajalka ter pesnica, ki je doslej pesmi objavljala v mnogih priznanih publikacijah, nedavno pa je izdala svoj pesniški prvenec, zbirko Uho in senca. Ta je že v prvem trenutku osupnila tako bralsko kot kritiško srenjo s svojo pronicljivo tankočutnostjo, oblikovnim modernizmom ter močno vsebinsko noto, ki preizprašuje osnovne kategorije človeške biti. Globok poklon Nadini vrhunski poeziji je med mnogimi priznanimi kritiki izrazil tudi Miklavž Komelj, umetnostni zgodovinar in literat, s katerim sta lani poskrbela za izid obsežne monografije s prevodi pesmi argentinske pesnice Alejandre Pizarnik z naslovom Nočna pevka – brez dvoma gre za enega od vrhuncev lanskoletne slovenske knjižne produkcije, znotraj prevodne poezije pa zadnjih nekaj let. Argentinska pesnica je tudi ena izmed zgledov Nade Kavčič, ki je v izvrstni študiji o njej zapisala: Pisava, gosta in polna nevarnosti zaradi svoje prevelike prosojnosti; maksimalno konkretna; pretirano materialistična, kolikor razkriva podobe, ki izvirajo iz najbolj daljnih, neznanih in nepričakovanih notranjih senc. Prav to pa velja tudi za pretanjeno poezijo Nade Kavčič – dejanje pisanja tako lahko razumemo kot sprejemanje in bojevanje z jezikom ter kot bojevanje in sprejemanje nje kot brodolomke, kot emigrantke iz zunanjega sveta, ki ustvarjanje razume kot ultimativno izkušnjo življenja, kot zrcalo same eksistence in pesništva, ki želi, kot pravi Nada, najti način, kako artikulirati bolečino, da ti udarci ne bi izzveneli ter da bi se iskanje nadaljevalo.
Večplastnost perspektive svobode, odnosov in bivanja je popolno ujela v svoji zbirki ter v pesmi, ki jo je tudi recitirala zbranemu občinstvu na predstavitvi v Kranju: Samota je v tem, da se med ljudmi prepoznam / kot senca. // Samota je v tem, / da se med ljudmi sploh prepoznam. Poezija Nade Kavčič nam tako ponuja prostor, kjer se lahko prepoznamo v njeni globočini ter katere valovi vzburjajo sleherno človeško misel, ki je zmožna poguma za iskanje svobode kjerkoli na svetu – najsi bo v Kranju ali Valenciji.