Dobre volje ob vsaki uri

Marta Cerar Leskošek je najstarejša kamniška obrtnica, ena redkih izučenih ženskih urark pri nas in tudi urarska mojstrica, od nedavnega pa še častna članica Kluba mojstrov Slovenije. Družinska obrt Urarstvo Cerar, ki jo vodi že skoraj šestdeset let, te dni praznuje stoletnico. »Ure so meni vse,« pravi, zato svojo obrt opravlja še naprej.

Marta Cerar Leskošek je prijazna, skorajda vedno nasmejana gospa z nadvse prepoznavnim vedrim smehom in spretnimi prsti, ki jo pozna praktično vsak Kamničan. Kljub temu da je spomladi dopolnila že petinosemdeset let in se je po moževi smrti pred skoraj petimi leti iz Kamnika preselila v Ljubljano, njena urarska delavnica v središču Kamnika ne sameva. Še vedno jo trikrat tedensko odpre in v njej z vso ljubeznijo, strastjo in znanjem popravlja najrazličnejše ure in tako bo – kot pravi – do konca.

Te dni mineva sto let, odkar je njen oče Vilko Cerar pridobil pomočniški izpit za urarja, in visoka obletnica je bila priložnost za obujanje spominov na dolgo prehojeno pot. Z urarstvom se je v družini Cerar domnevno že pred Vilkom ukvarjal tudi njegov pet let starejši brat Mirko Cerar, a o njegovi urarski obrti je danes znanega premalo, zato Cerarjevi za začetek svoje družinske dejavnosti štejejo leto 1919; ta letnica krasi tudi obrtniški izvesek na pročelju njihove delavnice. Začelo se je skorajda po naključju. »Sina Julija in njegovega brata Vilka, mojega očeta, je moj stari oče peljal v Trst, da bi šel eden v Ameriko, ker je bilo pri hiši veliko otrok in je bilo določeno, da mora eden od hiše. V pristanišču je oče Vilka že dal na ladjo, nato pa se je ladja začela zibati, česar se je Vilko ustrašil, zato je očetu rekel, da bo v življenju naredil vse, če ga le vzame dol z ladje, ker se je bal vode. Moj oče je bil takrat star le kakšna štiri leta. In oče je rekel, če ne bo šel Vilko, bo šel pa Julij. In takrat je šel Julij v Ameriko in se nikdar več ni vrnil v Slovenijo, moj oče pa se je izučil za urarja,« nam pove in doda, da je oče vrsto let v urarni prodajal tudi optiko, radio aparate, kolesa, zlatnino, šivalne stroje … V zakonu z Olgo Prusnik se jima je rodilo pet hčera, zato se je za urarko morala izučiti ena od njih, čeprav je bil to moški poklic.

»Nobena od sester se ni hotela odločiti za ta poklic. Vedele so, kako zahtevna je ta obrt, koliko je dela … oče je bil namreč v delavnici po cele dneve in zelo malo smo imele od njega. Še ob nedeljah je delal, saj se je takrat prodalo največ koles, ker so šli ljudje mimo od maše. Oče je bil zato zelo ponosen in srečen, ko sem se odločila nadaljevati njegov poklic. Ko sem naredila pomočniški izpit, mi je za večje veselje kupil fička.«

Po nižji gimnaziji v Kamniku se je vpisala v kovinarsko obrtno srednjo šolo v Celje, kjer je program za urarje obiskovala kot edina ženska v svoji generaciji. Na same začetke in šolanje pa jo še danes vežejo posebni spomini. »Na šoli so bili sami fantje in že na začetku me je skrbelo, kako bom vse skupaj zdržala. Začeti je bilo zelo težko in velikokrat sem jokala. Moj oče je bil zelo natančen, skrben in strog. Nikoli nas ni tepel, a beseda je vedno zelo veliko pomenila in vedno sem mu želela ustreči, nikdar nisem rekla ne, čeprav sprva nisem verjela, da bom kdaj tudi sama popravljala ure. Oče je lokal prepisal name, da bi raje delala. Mama je bila drugačna, saj je vztrajala, da bi bilo dobro, če se tudi poročim. Prav v zvezi s tem so me ves čas šolanja zbadali moji sošolci, češ da se bom poročila in nikdar zares delala – no, pa še danes vodim to obrt in ure so meni vse!«

Samostojno je družinsko obrt začela voditi po očetovi smrti, leta 1963, dve leti za tem 1965 pa se je tudi poročila z Benjaminom Leskoškom. Pravi, da ga še danes, pet let po njegovi smrti, močno pogreša, saj sta bila skupaj kar pol stoletja.

V svoji urarski delavnici popravlja vse vrste ur: žepne, ročne, budilke, stenske, kmečke, namizne, kukavice … In kar nekaj primerkov z visoko letnico se je v trgovini ohranilo do danes. Še danes je v delavnici vesela vsakega obiska, pa naj pride samo na klepet ali na popravilo ure. Pri njej se radi ustavljajo tudi otroci na poti iz šole, saj ima na zalogi vedno kaj sladkega. »Po naravi sem rada vesela. Včasih se mi zdi, da je moja delavnica kot spovednica; številni mi namreč zaupajo svoje težave. Če kdo pride v lokal slabe volje, a ima lepo uro, mu kar naravnost povem, da bi moral biti že zaradi ure vesel,« pove v nalezljivem smehu, vesela, da je za njeno zapuščino mar tudi njenim potomcem. Sin Brane in vnukinja Ela sta ob stoletnici namreč pripravila pravo praznovanje, z mamo posnela film o njeni obrti in pripravila razstavo starih ur iz njene delavnice. A tudi stoletnica obrti je ne bo ustavila. Delati namreč namerava še naprej.