Na poroko s hroščem

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 2. oktober 2019 / 12:59

Zlata poroka, ki sta jo praznovala minulo soboto, je bila za Nežko in Ivana Demšarja iz Kranja popolno presenečenje. Pred Mestno hišo sta se pripeljala s hroščem, s katerim sta se vozila tudi na poroki pred petdesetimi leti, pričakal ju je župan Matjaž Rakovec …

Nežka, tedaj še s priimkom Pikon, in Ivan Demšar sta si večno ljubezen in zvestobo obljubila 27. septembra 1969 na Jesenicah. Minuli petek je tako minilo natanko petdeset let od njune poroke, dan kasneje pa sta ljubezen ponovno potrdila kot zlatoporočenca. V mislih sta sicer imela slavje v krogu najbližjih, a sta sin Sandi in hči Sergeja poskrbela, da je bila nujna zlata poroka veliko več kot to. Prvo presenečenje je bilo že, da sta se po starša v soboto pripeljala s starim Volkswagovim hroščem, ki je bil celo enake barve kot tisti, s katerim sta se pred petdesetimi leti peljala na poroko. Kam se bodo odpeljali, zlatoporočenca nista vedela, a je hrošč na koncu zavil v stari del Kranja. Sorodniki in prijatelji so jih že čakali pred Mestno hišo, v kateri je sledila ponovitev zakonske slovesnosti, ki sta jo vodila kranjski župan Matjaž Rakovec in matičarka Irena Lampe Slemc. Priči sta bila že omenjena sin in hči, ki sta poskrbela tudi za šopek in prstana.

Rakovec je bil tokrat prvič na zlati poroki v funkciji župana. Povabila k sodelovanju pri obredu je bil zelo vesel. »Ne nazadnje smo zelo blizu živeli in se dobro spomnimo drug drugega,« je dejal Rakovec. Ob opisu življenjske poti zlatoporočencev je ugotavljal, da danes take romantike ni več. Ivan, tedaj še pripravnik miličnik, se je v Nežko zagledal v gostilni Pri Konjiču na Slovenskem Javorniku, kjer je bila zaposlena, sam pa je tja prišel na malico. Kmalu se je oglasil na njenem domu na Blejski Dobravi, a je ni bilo doma, zato je skupaj z njenima staršema počakal na njeno vrnitev. Čeprav je Nežka tedaj domov prišla v družbi drugega kavalirja, je Ivanu na koncu uspelo usvojiti njeno srce. Mnoge proste ure sta preživela na Blejski Dobravi in Ivan je marsikdaj zamudil vlak in avtobus proti Jesenicam, kjer je stanoval, zato se je proti domu odpravil peš. Na poročni dan so dobravski fantje pripravili prepreko oz. šrango in od ženina zahtevali skoraj celo mesečno plačo, da je lahko odpeljal najboljše dekle v vasi. Poroki na Jesenicah je sledilo kosilo v Bohinju, izlet v Ivanove rodne Železnike in svatba na Nežkini Blejski Dobravi.

Kmalu sta se razveselila sina, slabih šest let kasneje pa še hčerke. Takrat ste se preselila v Kranj, kjer sta oba imela redni službi. Nežka je bila zaposlena na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Ivan pa je v policiji napredoval v prometnega inšpektorja za Gorenjsko. Tudi po upokojitvi sta ostala vitalna in polna življenjske energije. Veliko sta potovala, tudi zaradi obiskov sina, ki je šel kot pilot delat v tujino, leta 2008 pa sta bila celo pri hčerki, ki živi v Avstraliji. Danes sta njuna »sončka« vnuka Mia in Mark.

»S tako ženo ni težko živeti petdeset let, res je krasna,« je Ivan pohvalil svojo soprogo, ta pa je dodala, da velja tudi obratno. Oba si želita, da bi ljubezen in spoštovanje med njima trajala še dolgo.