Neobvezni in obvezni izbirni predmeti

Besedilo: Ivka Sodnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 21. september 2019 / 17:58

Za boljšo šolo (39)

Da bi bila šola bolj po meri otrok, so snovalci in reformatorji osnovne šole v drugo triletje dodali neobvezne in v tretje triletje obvezne izbirne predmete. Večina šolskih sistemov pozna princip izbirnosti, saj želijo otrokom omogočiti, da razvijajo svoje posebne talente ravno pri predmetih, ki jih najbolj zanimajo. Pouk neobveznih izbirnih predmetov se pravzaprav začne že v prvem razredu, ko se otroci oziroma njihovi starši lahko odločijo za učenje tujega jezika. Ravno o tem predlogu, ali s tem ne bomo prvošolcev pretirano obremenili, je bilo veliko govora tako med šolskimi strokovnjaki kot laično javnostjo. Vedno bolj izobraženi starši, ki na svojih delovnih mestih nujno potrebujejo znanje tujih jezikov, so prepričani, da se je tuji jezik treba začeti učiti čim bolj zgodaj, vsaj na začetku osnovne šole. Zato se jih večina odloči, da bodo otroci obiskovali pouk neobveznega tujega jezika že v prvem razredu. Ali dodatni dve uri tujega jezika tedensko preveč obremenjujeta šestletnike, je odvisno predvsem od metodike poučevanja. Zato zavod za šolstvo projekt zgodnjega učenja tujega jezika skrbno spremlja in skrbi za kvalitetno izobraževanje učiteljev. Napačni pedagoški pristopi bi lahko otrokom za vedno uničili veselje do učenja tujega jezika. Za učence od četrtega do šestega razreda pa šole ponudijo pouk iz naslednjih neobveznih izbirnih predmetov: drugega tujega jezika, umetnosti, računalništva, športa in tehnike. Ko šole po predpisani matematični formuli izračunajo, koliko učnih skupin glede na število učencev lahko oblikujejo, imajo otroci v resnici na izbiro tri ali štiri predmete, na podružnicah pa lahko celo samo enega. Ker učenci neobvezni izbirni predmet lahko vsako leto zamenjajo in da bi se skupine kljub temu ohranile, so šole primorane v posamezni skupini združevati učence od četrtega do šestega razreda. Tako se npr. v isti skupini znajdejo učenci, ki se nemščino učijo že dve leti, in drugi, ki se jo šele začenjajo. Učitelji se nad takšnimi razmerami zelo pritožujejo in zahtevajo spremembe normativov. Enak problem se pojavlja v zadnjem triletju, kjer imajo učenci na voljo neobvezne in obvezne izbirne predmete. Neobvezen je samo eden (učenje drugega tujega jezika) in tudi tukaj lahko pride do mešanja generacij. Učenci od sedmega do devetega razreda lahko izberejo npr. nemščino kot neobvezni ali kot obvezni izbirni predmet, v obeh primerih po dve uri tedensko. V zadnjem triletju so učenci dolžni izbrati dva izbirna predmeta. Če je eden od njiju tuji jezik, imajo tedensko tri ure pouka več. Šole imajo načeloma na izbiro več kot osemdeset izbirnih predmetov, obvezno morajo ponuditi najmanj tri iz družboslovno-humanističnega in tri iz naravoslovno-tehničnega sklopa. Koliko izbirnih predmetov bodo ponudile, je odvisno od števila učencev v zadnjem triletju in kadrovske zasedbe šole. Učenci izbirne predmete v resnici izbirajo po učiteljih. Odločajo se za tiste, ki jim preverjeno zagotavljajo zanimiv pouk, pa tudi tiste, ki jim omogočajo priti brez truda do dobrih ocen. Pouk izbirnih predmetov v poznopopoldanskih urah je za večino učencev nujno zlo, zato so na tem področju nujne vsebinske in normativne spremembe. Tudi s samo šestimi predmeti, po tremi iz posameznega sklopa, ki bi bili interdisciplinarno sestavljeni, bi dosegli potrebno izbirnost in hkrati poenostavili sestavo urnika.