Prva ustava ZDA

Dne 17. septembra leta 1787 je bila sprejeta prva ustava ZDA, ki je iz majave konfederacije ustvarila trdno federativno državo. Ustavo so začeli uporabljati leta 1789, ko je postal George Washington prvi predsednik ZDA.

Do sprejetja ustave je bila edina pravna podlaga za ZDA konfederacijska pogodba, ki pa je dajala kongresu zelo omejena pooblastila. Tako se kongres tudi ni mogel učinkovito odzvati na gospodarski pritisk evropskih sil okoli leta 1785.

Maja leta 1787 se je v Philadelphii zbralo 55 delegatov iz 12 ameriških držav z namenom, da napišejo ustavo ZDA. Čeprav je postal prvi predsednik nove republike Washington, je imel največ vpliva na sestavo ustave James Madison. Kritike, ki niso odobravali trdnejše centralne oblasti, so pomirili leta 1791 s prvimi desetimi dopolnili k ustavi – Listino pravic.

Ustava je določila močnejšo centralizirano vlado, ki jo sestavljajo tri razdeljena področja: predsednik, zvezno sodstvo ter od ljudstva izvoljena predstavniški dom in senat.

Zastopanost v predstavniškem domu je odvisna od vseh prebivalcev, v senat pa pošlje vsaka država po dva predstavnika. Kongres določa carine in davke. Temnopoltega sužnja so šteli za petino belca. Trgovine z afriškimi sužnji naj ne bi odpravili pred letom 1808.

Listina pravic, ki so jo sprejeli leta 1791, v desetih točkah med drugim prepoveduje omejevanje svobode veroizpovedi, govora, tiska, pisanja peticij in mirnega združevanja. Med drugim prepoveduje tudi kršenje pravice do nošenja orožja. Listina prepoveduje ponovno sojenje isti osebi zaradi istega hudodelstva, odvzem življenja, svobode in premoženja brez ustreznega pravnega postopka. Obtožencu so dali tudi pravico do hitrega in javnega sojenja pred nepristransko poroto.

Med razpravo o ustavi ZDA so predlagali, naj vanjo zapišejo, da redna vojska ZDA ne sme nikoli imeti več kot pet tisoč mož. Washington, ki kot predsedujoči častnik ni smel ničesar predlagati, se je nagnil k sosedu in dejal: »Predlagajte, da v ustavo zapišemo tudi, da sovražnik, ki bi napadel ZDA, ne sme nikoli imeti več kot tri tisoč mož.«

Anekdote slavnih

Avtor kriminalnih romanov Edgar Wallace je delal neverjetno hitro, saj je nekoč na primer v treh tednih napisal dve gledališki deli in en roman. Po lastnih besedah tega ne bi zmogel, če ne bi spil na litre čaja. Zgodilo pa se je, da je bil kljub svoji hitrosti z nekim rokopisom v zaostanku, tako da ga je založnik vprašal: »Kdaj boste roman dokončali?« – Wallace: »Še petdeset skodelic čaja, pa ga imam.« – Založnik, olajšano: »Sijajno! Potem lahko pošljem po rokopis še nocoj.«

Škotski pisatelj Walter Scott se je v Parizu čudil temu, da se Parižanke tako zelo ličijo. Ko ga je neki znanec vprašal, kaj meni o njih, je odgovoril: »Oprostite, ampak na slikarstvo se prav nič ne spoznam.«

Smeh ni greh

»V trgovini sem videl blondinko, ki se je po vseh štirih plazila po tleh.« – »Sem jo že videl. Ko sem jo vprašal, kaj dela, mi je pojasnila, da išče nizke cene.«

»Janezek, ali je očka že preizkusil novo zamrzovalno skrinjo?« – »Še vedno jo preizkuša. Ko je šel noter, sem za njim zaprl vrata, pa po eni uri še vedno ni prišel iz nje.«