Domotožje ostaja

Pred časom so na Voglu organizirali brazilski večer. Gostila ga je restavracija Panorama – Viharnik, glavna tema večera pa je bila kulinarika. Za hrano je tokrat poskrbela Rosangele Rodrigues oziroma Nany, kot jo ljubkovalno kličejo domači in večina prijateljev.

Nany je primožena na Rodine, zadnja leta pa je kuharica v Viharniku. Simpatična in nasmejana Brazilka živi na Gorenjskem že 18 let, sicer pa prihaja iz Salvadorja de Bahie ali kar Salvadorja, kot ga krajše imenujejo. Medtem ko je Salvador tretje največje mesto v Braziliji, pa so Rodine vas v občini Žirovnica, tako da je bil nov način življenja na začetku za Nany kar velik zalogaj.

»Salvador de Bahia je veliko mesto, je ob morju, precej je turizma. Od mojega odhoda do danes se je precej spremenil. Veliko več je kriminala,« pove Nany in doda, da je o Sloveniji vedela le to, da je bila del bivše Jugoslavije. »Ter da leži blizu Italije,« kot ji je razlagal Aleš, njen soprog.

Spominja se, da ji je bilo na začetku res težko. Razloži: »Samo jokala sem. Imela sem strašno domotožje. Počutila sem se osamljeno. Tu nisem nikogar poznala. Prej sem živela v mestu, potem pa kar naenkrat na vasi. Bila sem brez sorodnikov, v deželi s popolnoma drugo kulturo, pa tudi narava ljudi je tu drugačna. Pri nas tudi ni zime, kvečjemu dežuje. V mojem mestu je najnižja temperatura v zimskem času 18, morda 15 stopinj Celzija, pa že vsi tarnajo, da je mraz.«

V Slovenijo je Nany prišla, ko je bila stara komaj 21 let. Izhaja iz velike družine: ima pet sester in enega brata. Vsako leto jih obišče. Prej se je vračala v Brazilijo za štiri mesece, sedaj ji narava dela ne dopušča več kot dva, ki pa, kot pravi, prehitro mineta.

Sedanjega soproga je spoznala, ko je šla na kosilo. On je bil na počitnicah, sama pa v službi. Končala je računalniško šolo, dobila delo v enem od računalniških podjetij, potem pa jo je ljubezen peljala na drugi konec sveta. V Slovenijo je prišla tri mesece za njim. Poročila sta se in ja, ostala je. »In sem še danes tukaj,« smeje pripomni.

Nany je v Sloveniji najprej delala v strežbi, včasih pa tudi pomagala v kuhinji, dokler se potem ni odločila, da ji je delo v kuhinji ljubše. Pravi, da se je predvsem naveličala med strežbo poslušati večnih stereotipnih opazk glede Brazilk, največ s strani moških. Včasih so bili nekateri s svojim ogovarjanjem že na meji dobrega okusa. »Da se razumemo, to ne velja za vse,« poudari.

Svoje znanje o brazilski hrani je dobro unovčila. Pomagala je tudi v kuhinji priljubljene brazilske restavracije v Ljubljani, sedaj kuha v Viharniku na Voglu. Tu ji je všeč. Je naporno, a se dobro počuti med ljudmi, s katerimi dela, in tudi Vogel sam ji je pri srcu.

Od vsega začetka pa po gostinski poti stopata s soprogom skupaj – on tudi kot najemnik najprej kavarne, potem restavracije, ki mu delo v strežbi ravno tako ni tuje, sta z Nany v Viharniku ponovno sodelavca.

Nany ravno tako doma veliko kuha, tudi brazilske jedi. Ko pa jo povprašamo, kakšna je brazilska hrana v primerjavi s slovensko, odgovori, da so v osnovi brazilske jedi težje, močnejše od slovenskih, čeprav Brazilci pojedo veliko rib, govedine in piščanca, svinjskega mesa pa zelo zelo malo. Pa tudi cvrejo ne toliko. Tu seveda jedi prilagodi slovenskemu okusu.

Kaj pa slovenščina, ji je delala preglavice? Nany namreč govori portugalščino, angleško ne zna, govori pa njen soprog portugalsko toliko, da sta se na začetku lahko sporazumevala. V bistvu ji ni preostalo drugega, kot da se čim hitreje nauči slovensko. »Slovenščina ni enostaven jezik,« pravi, a jo je usvojila v dobrega pol leta. Potem pa se je veliko pogovarjala v slovenščini.

Danes se je Nany sicer navadila življenja na Gorenjskem, a še vedno se ji ob omembi rojstnega mesta zasvetijo oči. Domotožje ostaja. Sicer ga je precej manj kot na začetku, a dovolj, da Nany vsako leto komaj čaka čas, ko lahko obišče domače. Letos bo to konec novembra. Bo pa z njimi preživela tudi božič, še doda.