Drama o tukaj in zdaj

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Kultura / sobota, 14. september 2019 / 07:34

V Prešernovem gledališču Kranj bodo danes krstno uprizorili predstavo Rajzefiber Gorana Vojnovića. Uprizoritvena različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo med procesom vaj. Režiserka predstave, ki je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, je Anica Tomić.

Kranj – Goran Vojnović je eno najbolj prepoznavnih imen na slovenskem literarnem prizorišču, dramo Rajzefiber pa je napisal prav za Prešernovo in celjsko gledališče. V njej skozi različne življenjske zgodbe razkriva odnose v družini in med prijatelji, v katerih je ljubezen včasih samo izgovor za nezrelost in neodločnost, dobrodelnost pa drugo ime za sebičnost in izgovor. Drama o tukaj in zdaj. In s premiero omenjene drame, ki jo je režirala Anica Tomić, eno najvidnejših hrvaških režiserskih imen, ki deluje tudi kot filmska in gledališka igralka, bodo danes, 14. septembra, v Prešernovem gledališču odprli abonmajsko sezono 2019/2020.

O predstavi so na novinarski konferenci spregovorili igralci Aljoša Ternovšek, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Miha Rodman, Lina Akif ter avtor dela Goran Vojnović, režiserka Anica Tomić in tudi dramaturginja, ravno tako Hrvatica Jelena Solarić. Direktorica Prešernovega gledališča Kranj Mirjam Drnovšček pa je poudarila, da je vesela, da lahko sodelujejo s celjskim gledališčem in da so k sodelovanju pritegnili izjemnega pisca, kot je Goran Vojnović. S Tomićevo in Solarićevo sodelujejo sicer prvič, a upa, da ne zadnjič.

Rajzefiber spaja duh časa liberalnega sveta, ki se pretvarja, da teži k solidarnosti in človekoljubju, hkrati pa nas na vsakem koraku odmika od tega. Odrsko delo nam prikazuje zgodbo Saše, ki je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanjo mu najde prijateljica Daša. Iz begunskega centra pripelje mlado begunko, ki pa takoj sproži val predsodkov. Čeprav je Sašu skrb za mamo odveč, mu služi kot idealen izgovor, zakaj se ne more pridružiti punci, ki je odšla na študij v London. Teden se raztegne v mesec in njegov odhod v tujino se vedno bolj oddaljuje ...

Skozi različne življenjske zgodbe se razkrivajo odnosi v družini in med prijatelji. Ljubezen je včasih samo izgovor za nezrelost in neodločnost, dobrodelnost pa drugo ime za sebičnost in izgovor, zakaj se ne moremo soočiti z lastnimi težavami, kar je na tiskovni konferenci na svoj način izpostavil tudi Aljoša Ternovšek, ki igra Saša. »Vprašanje, ki se postavlja, je, ali je integracija mogoča ali ne,« razmišlja Ternovšek, ki misel razvije do točke, ko pri integraciji v ospredje stopijo interesi nekega posameznika, kar pa potem lahko sproži vprašanje njegove resnične iskrenosti. Predstava pa se po njegovem mnenju ukvarja še z vprašanjem, koliko predstavljamo problem integracije tudi staroselci, kar seveda na dan privabi frustracije ljudi.

Vojnović meni, da gre za nadaljevanje nekega procesa, ki ni nov v prostoru. »Ljudje prihajajo, odhajajo – skratka nič novega se nam ne dogaja.« Po njegovem naj bi šlo za neko zgodbo, ki je morda v Sloveniji zadnje čase bolj vidna, ker so jo pograbili mediji, in sedaj niti ne vemo, koliko je v njej resnice, koliko izmišljenega, kolikšna je dejanska prisotnost beguncev, migrantov v našem prostoru in komu od njih bo sploh uspelo pustiti sled v prostoru. »Živimo v nekih fiktivnih časih. Vse to se mi zdi večji dogodek kot konkretno ves migrantski val. Zdi se mi, da živimo v nekem pričakovanju nečesa, kar se sploh morda ne bo zgodilo, vendar nas bo to pričakovanje spremenilo. Je že spremenilo neko vzdušje v družbi, spreminja odnos do sveta, do soljudi; tako da tudi če na koncu iz vsega ne bo nič, bo Slovenija ista, se bo pa znotraj nje marsikaj spremenilo.« Tomićeva ga dopolni, da imamo tako na odru na eni strani politično družbeni vidik migranta, ki prihaja; na drugi pa osebno, družinsko zgodbo, v katero pride nekdo, ki ni sprejet, ni ljubljen. »Goranov tekst ne govori toliko o drugih kot o nas samih. Imamo situacijo, kjer mama in sin pravzaprav sploh nista Slovenca, saj sta tudi onadva zaključila v Sloveniji zaradi migracijskih politik. Glavni junak želi zapustiti deželo, a ni dovolj odločen, ne zbere poguma in na koncu naj bi mu tudi prihod nekoga drugega ponovno preprečil odhod, kar pa je seveda samo še en izgovor več. Velika podtema Vojnovićevega teksta je tema migracije, ki jo spremljamo skozi odrske like. Vzporedno se ukvarjamo še s stereotipi o tem, kaj si mislimo, kako vidimo drugega, in poskušamo pokazati, da ko ta neznani nekdo pride v našo varno skupnost, začne v nas vzbujati frustracije, ki pa nimajo veze z njim,« razloži Tomićeva. Samo kompleksnost predstave pa bodo skozi njen ritem in gledališki jezik poskušali ustvarjalci z odra prenesti na publiko, še pove.