Orientacija na kolesarskih potovanjih

Prejšnji teden smo bili s četrto skupino Glasovih kolesarskih popotnikov na izletu ob Blatnem jezeru na Madžarskem. Kot vodja nikdar nisem bil v dvomih, ali smo na pravi poti ali ne, čeprav sem zemljevid ali navigacijsko napravo pogledal le redko. Jezero je namreč markantna točka, in če veš, da se ne smeš oddaljiti od njega, je orientacija lažja. Poleg tega so kolesarske poti speljane logično in dobro označene tudi v vaseh in mestih. Ob večini kolesarske poti ob jezeru je speljana železnica in tudi to je pri orientaciji v pomoč. Doma sem se dobro pripravil na pot, kar je za dobro orientacijo nujno. Kljub dobri pripravi pa se včasih zaradi različnih vzrokov pot lahko obrne povsem drugače od pričakovanega. Takrat je potrebno precej znanja in izkušenj, da najdemo pravo pot, ki je hkrati varna in ne zahteva dodatnih kilometrov kolesarjenja. Za te primere sem si ustvaril nekaj pravil, ki vam jih tu zaupam:

? za orientacijo uporabljaj markantne točke (reke, hribi, jezera, cerkveni zvoniki) in se orientiraj po njih;

? vedno spremljaj smeri neba; če ni sonca na nebu, ti pomagajo navigacijske naprave (Garmin);

? upoštevaj navigacijske naprave, vendar ne povsem, kajti lahko te zavedejo in speljejo na slabo prevozne ali prometne poti;

? obvezno uporabljaj tudi tiskani zemljevid, s katerim imaš boljšo predstavo o pokrajini;

? upoštevaj tudi cestne oznake z imeni krajev in razdaljami, ki so namenjene kolesarjem – v kolesarsko razvitih krajih so dobro organizirane in postavljene kolesarjem primerno; tablam zaupaj bolj kot navigacijski napravi;

? če si v dilemi, vprašaj domačine, kajti domačini poznajo kraj in vedo za najlažje poti; pri tem sem sicer postal previden, kajti domačini večinoma niso kolesarji, zato predlagajo pot, ki jo poznajo kot vozniki avtomobilov, ta pa je lahko bolj nevarna in manj prijetna za kolesarje;

? spremljaj situacijo na terenu; če na primer pot ni prevozna, so na dobro označenih poteh označili tudi obvoze.

To je nekaj navodil, do katerih sem prišel na podlagi izkušenj na izletih. Včasih pa se tudi izgubimo. Takrat skušam ohraniti mirne živce. V zvezi s tem sem si ustvaril še dve pravili. Prvo je, da če se izgubimo, tega ne razlagam na glas. Vsak v skupini bo imel namreč svoj predlog, kakšna je prava pot. In drugo: če ugotovim, da se mora skupina vrniti nazaj, zavijemo v sosednjo ulico in se vrnemo po drugi poti, čeprav zato naredimo kakšen dodaten kilometer. Na ta način sopotniki nimajo občutka, da morajo zaradi slabega vodenja prevoziti dodatne kilometre. Če rečeš skupini, naj se obrne in kolesari nazaj po isti poti, je za utrujene kolesarje to precej mučno in slabo deluje na vzdušje v skupini. Preverjeno tudi v praksi.