Kot pregorela žarnica

Vladkina zgodba ni »uspešnica«, o kakršni sanjajo predvsem mame, da se potem ob kavi z njo hvalijo pred prijateljicami. Malo je stvari, na katere bi lahko bila ponosna, a kljub temu ji je uspelo, da danes verjame, da je vsaka še tako slaba stvar za nekaj dobra.

»Na gimnaziji sem naravnost blestela. Imela sem Zoisovo štipendijo, navajena sem bila na odlične ocene, istočasno sem opravljala tudi izpite na glasbeni šoli. Nič mi ni bilo pretežko, zdelo se mi je, da vse, česar se lotim, opravim z levo roko. Prijateljice so mi pogosto govorile, naj se malo ustavim, da bom pregorela, a sem se jim samo smejala. Njim in tudi sebi sem obljubljala, da bo vse drugače takoj po maturi. Potem pa se je obrnilo tako, da se mi je ponudila dobro plačana služba in načrti za počitnice so padli v vodo.

Začelo se je študijsko leto. Selitev v Ljubljano je bila stresna. Sploh po tem, ko sem morala na vrat na nos zamenjati sobo. S prvo nisem bila zadovoljna, saj je cimra kadila kot Turek. Irena, najboljša prijateljica, me je svarila, da se bom zasebno počutila odrinjeno in osamljeno. A trmasta kot sem bila, sem rinila z glavo skozi zid. Pri gospe, ki mi je sobo oddala, je bilo sprva lepo, potem pa sem ugotovila, da so daleč naokoli, kamor mi je seglo oko, le stare mame. Same stare mame. Pa saj nimam nič proti njim, a toliko ''starosti'' na kupu me je začelo psihično ubijati. Tudi študij, o katerem sem sanjala več kot petnajst let, se mi je že po treh mesecih zagabil. Zoprni profesorji, zagledani vase, ki so predavali sami sebi. Konec januarja ni več šlo. Pustila sem študij, čeprav je bilo za menoj že nekaj izpitov in dva kolokvija. Kakšen šok za moje uboge starše! Najboljša maturantka na vasi ni bila kos študijskim obveznostim! Sramota! Starši so naredili vse, da bi me spravili k pameti. Nič ni pomagalo. Zavlekla sem se v svojo sobo in vztrajala za zaklenjenimi vrati več kot tri dni, dokler se mi ni že meglilo od lakote. Oči mi je našel službo, a kaj, ko je bila tako dolgočasna, da sem v njej vsak dan posebej trikrat umrla od dolgčasa. V popoldanskem času sem imela nekaj učencev. Vtepanje osnov o glasbi in igranju na klavir v njihove trde buče ni bilo delo zame. Kako malo je bilo treba, da sem spoznala, da sovražim tudi klavirske tipke!

Komaj sem čakala oktobra, saj sem se prepisala na drugo fakulteto. Očitki, ki sem jih poslušala doma, so bili moreči. Da bi bila čim bolj neodvisna, sem si v Ljubljani našla delo prek študentskega servisa. Bila sem prepričana, da sem dovolj pametna, da mi zaradi osemurnega delovnika, ne bo trpel študij. Potem se je začelo: prišle so poznojesenske gripe, šef me je malodane prisilil, da sem delala tudi po šestnajst ur. Adio mare predavanja, izpiti, študij! Nekaj časa sem se poskušala ''šlepati'' na kolegico. Zapiske je delala na tablico in mi jih prepošiljala. A se nisem najbolje znašla. Zaradi odsotnosti s predavanj je bilo v mojem znanju vedno več lukenj.

Potem pa se je začelo ... Ni se mi več dalo študirati. Kot kakšen avtomat sem hodila v službo, delala, se ukvarjala s strankami. Največkrat se sploh nisem zavedala, kaj počnem, koliko je ura, kateri dan v tednu je. Spremenila sem se v avtomat. Če me ne bi bilo sram pred starši in strah pred lakoto, bi pustila tudi službo, se zavlekla v sobo, ždela za računalnikom ali v postelji. Postala sem čista zguba. Kadar sem imela prost dan, sem igrala igrice, brskala po internetu. Na Facebooku sem zablokirala skoraj vse sošolke: na živce mi je šlo, ko so se hvalile z uspehi, fanti, priložnostmi, ki so se jim ponujale, pa so jih znale zagrabiti z obema rokama. Kaj pa jaz?

Nekoč najboljša dijakinja, v katero je ves učiteljski zbor neizmerno zaupal, je izdala sebe, starše in tudi njih. Postala sem gnoj od gnoja. Ko so starši izvedeli, da ga spet sračkam, so mi ukinili žepnino, mama pa me je odločno – in to kljub očetovemu ugovarjanju – postavila pred vrata. ''Ne vračaj se več domov!'' mi je zagrozila.

Razmišljala sem že, da bi šla v samostan, a sem vedela, da tudi to ne bi bila rešitev. Zaprta med štirimi stenami?! Brrr!

Potem pa sem na Facebooku spoznala Huga. Belgijec, v redu fant, prijazen, razumevajoč. Za prvi maj me je prišel obiskat, konec junija sem pospravila svoje stvari v potovalko in sedla na vlak. Bil je nor name, podobno kot sem bila jaz nora nanj. Zelo sva se ljubila, vendar ni šlo. Življenje v tujini je zelo težko. Zjutraj je šel od doma, vračal se je šele pod večer. Ves dan sem bila sama. Nisem imela česa početi. Jezika nisem znala, prijateljev nisem imela, denarja, da bi kam šla, prav tako ne. Postala sem odvisna od njega, saj sem ga morala ''žicati'' za vsako malenkost, tudi za vložke. Nikoli ni rekel ne, ampak … Vseeno je bilo zelo poniževalno. Vsaj zame. On se je mojim občutkom smejal, enostavno jih ni razumel. Počasi je postajala najina zveza vedno bolj stresna. Mislim, da predvsem po moji krivdi. Ta prekleta odvisnost in ta prekleta neperspektivnost!

Tisočkrat sem si rekla: Ej, Vladka, pojdi, izgini, vrni se ... A tega nisem storila. Nisem mogla. Ko je prišel iz službe, sem ga že čakala pri vratih kot kakšen zvest kužek. Po očeh sem mu videla, da je bil tudi on mene vesel. Včasih mi je prinesel rože, drugič denarnico, ker je opazil, da je moja strgana. Ni bil napačen.

Potem pa je v meni nekaj počilo. Vedela sem, kje ima denar. Iz ovojnice, skrite pod papirji v predalu pisalne mize, sem vzela 1.500 evrov. Za prvo silo bo dovolj. Na listek pa sem mu napisala, da ga imam rada in da mu denar ob prvi priložnosti vrnem.

Ko sem v Ljubljani stopila z vlaka, sem v sebi začutila veliko olajšanje, novo upanje, nove možnosti. Po drugi strani pa je v mojem trapastem srcu zevala takšna praznina, da vam ne znam povedati.

''V srcu sva še vedno skupaj,'' mi je napisal po mailu. Kraje mi ni čisto nič zameril. Kakšen butelj! Jaz bi mu jo! Njegov spravljivi odnos me je do te mere prizadel, da me je skoraj strlo. Kako more biti takšen do kretenke, kakršna sem bila? Želela sem ga sovražiti, a mi ni uspelo.

Pet dni sem se valjala po Ljubljani, potem pa so me okoliščine prisilile, da sem poklicala mamo. Sprva me ni hotela niti slišati, potem pa je povzdignil glas oči in ji ukazal, naj me povabi domov. Pot do tja je bila hujša kot križev pot. Zakaj sem zavozila? Kaj je bilo z menoj narobe, da sem se zlomila, četudi brez kakšnih vidnih zunanjih znakov?

Nekaj odgovorov sem našla na pogovorih pri psihoterapevtki. Da jo obiščem, je bil pogoj, pod katerim so me doma ponovno sprejeli v svoje naročje.

V bistvu sem bila notranje čisto sesuta. Izpraznjena. Zaradi srednješolske obremenjenosti, zaradi želje, da bi bila povsod najboljša, najbolj uspešna, najbolj popolna, me je zvilo, pa zato nisem niti vedela.

Jeseni sem se ponovno vpisala na fakulteto. To je bil že četrti poizkus. Kot kaže, bo uspešen, saj mi kar dobro gre.«

(Konec)