Dolgo čakanje na pokrajine

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: Slovenija / sobota, 24. avgust 2019 / 10:59

Že malodane vse od osamosvojitve Slovenije tako v strokovni kot politični javnosti obstaja konsenz, da je uvedba pokrajin kot druge ravni lokalne samouprave nujna in koristna za decentralizacijo države, ne nazadnje je ustanovitev pokrajin zapisana tudi v 143. členu ustave, pa vendar jih še vedno nimamo. Le zakaj?

Poskusov regionalizacije je bilo že nekaj, zadnji je potekal pred dobrim desetletjem v času prve vlade Janeza Janše, ko je služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko, ki jo je vodil tedanji minister Ivan Žagar, pripravila zakonodajo, po kateri bi Slovenijo razdelili na štirinajst pokrajin. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da predlagatelji s paketom pokrajinske zakonodaje v državnem zboru niso bili uspešni. O nekoliko spremenjeni različici z dvanajstimi pokrajinami in posebnem statusu Mestne občine Ljubljana je leta 2008 potekal tudi posvetovalni referendum, ki se ga spominjamo predvsem po zelo nizki, niti enajstodstotni udeležbi, na njem pa dve pokrajini (Osrednjeslovenska in Južna Primorska) nista prejeli večinske podpore lokalnega okolja.

Kot so tedaj opozarjali kritiki referenduma in tedanjega koncepta regionalizacije, bi bilo treba najprej razrešiti vprašanje financiranja ter pristojnosti pokrajin. Poleg tega so se mnogi strinjali, da bi trinajst oziroma štirinajst pokrajin pomenilo pretirano razdrobljenost Slovenije, saj zaradi svoje šibkosti zagotovo ne bi pripomogle k decentralizaciji. Ne nazadnje tudi stroka že dolgo opozarja, da je za Slovenijo optimalna rešitev z največ šestimi do osmimi pokrajinami. A kot smo se naučili že ob ustanavljanju občin, ima politika tudi pri pokrajinah svojo računico o delitvi funkcij in tudi služb v javnem sektorju.

Pričakovali bi torej, da smo se iz preteklih napak kaj naučili. A kaže, da lekcija izpred dobrega desetletja ni bila zadostna, saj se je tudi ob tokratnem poskusu regionalizacije pojavila napaka izpred desetletja, saj so snovalci novega predloga pokrajinske zakonodaje razpravo – tokrat le iz vrst stroke – o tem vprašanju takoj zabelili tudi s predlogom razmejitve Slovenije na enajst pokrajin. Zato obstaja bojazen, da se bo v prihodnjih mesecih razprava, predvsem v politiki, ki bo imela odločilno besedo pri usodi novega predloga pokrajinske zakonodaje, primarno spet osredotočila na število pokrajin in njihove meje, zanemarila pa bo bistveno vprašanje, katere pristojnosti bi morali pokrajinam dodeliti, da bodo te karseda dobro služile svojemu namenu.