V praksi niso vsi delavci enakopravni

Slovenska zakonodaja ne pozna razlikovanja med redno zaposlenim in delavcem, napotenim prek kakšne od agencij za posredovanje dela. A v praksi prihaja do številnih kršitev, pravi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.

Kranj – Število delavcev, ki delajo prek agencij, je v zadnjih letih precej naraslo in je že pred dvema letoma preseglo število dvajset tisoč. Čeprav po zakonodaji med delavci, zaposlenimi prek kakšne od agencij, in redno zaposlenimi ne bi smelo prihajati do razlik, pa se v praksi pojavljajo številne težave.

Uporabniki, torej podjetja, ki prek agencije najamejo delavce, bi morali v praksi zagotoviti enake pogoje in delavce enako plačati kot redno zaposlene v podjetjih. Čeprav pri večjih agencijah, ki so uveljavljene na mednarodnem trgu, do večjih kršitev načeloma ne prihaja, pa v Delavski svetovalnici opažajo, da se vse bolj razrašča sistem neregistriranih agencij, agencijski delavci pa v praksi še vedno niso izenačeni z redno zaposlenimi.

V Sloveniji je po podatkih ministrstva za delo 186 pravnih in fizičnih oseb registriranih za zagotavljanje dela delavcev uporabniku – ali po domače agencij za posredovanje dela. A kot pravi Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, se v Sloveniji poleg registriranih agencij predvsem v dejavnostih, kot so gradbeništvo, varilstvo, montaža in drugih oblikah fizičnega dela, razrašča še mreža podjetij, ki niso registrirane kot agencije, a se ukvarjajo s posredovanjem delavcev. »Takšnih firm je v Sloveniji ogromno in predstavljajo nelojalno konkurenco registriranim agencijam. ''Na zalogi'' imajo lahko po sto delavcev, ki delajo tudi po 250 ali tristo ur mesečno. Pri nas pa se uveljavlja poslovni model, ko imajo podjetja nekaj delavcev najetih prek registrirnih agencij, preostanek pa prek takšnih firm, ker jim tako bolj ustreza. Presenečeni bi bili, če bi vedeli, koliko jih je in da so priklopljeni tudi na velike poslovne sisteme,« opozarja Lukić. Druga zgodba pa so kvazi posredniki, ki prek družbenih omrežij iščejo delavce, predvsem tiste z območja držav nekdanje Jugoslavije, in jim, seveda za plačilo nekaj sto evrov, iščejo delo.

Osnova agencijskega dela je začasnost, poudarja Lukić. Podjetja naj bi agencijske delavce najemala v primeru, da se za krajše časovno obdobje izkaže potreba po dodatni delovni sili, a v praksi se izkazuje, da mnogi prek agencij delajo tudi več let. Do najpogostejših kršitev pa prihaja, ko uporabniki agencijskim delavcem ne zagotavljajo enakih pogojev oz. prejemkov kot redno zaposlenim. »Delavec mora spremljati, kakšni so njegovi prejemki, in se informirati o svojih pravicah. V primeru, če ugotovi, da prihaja do kršitev, pa lahko seveda ukrepa,« še svetuje Lukić in dodaja, da v Delavski svetovalnici tudi sami večkrat opozarjajo na nepravilnosti in pritiskajo na podjetja, naj odpravijo kršitve, oz. delavce zaposlijo, če pri njih prek agencije delajo že dlje časa.

Nadzor nad napotenimi delavci sicer zagotavlja inšpektorat za delo, ki v zadnjem letnem poročilu opozarja na preobremenjenost. Lani je bilo na inšpektoratu na področju nadzora nad delovnimi razmerji zaposlenih 48 inšpektorjev, število poslovnih subjektov v državi pa je lani že preseglo 215 tisoč.

»Na področju agencijskega dela se je vzpostavilo več slojev različnih podjetij, ki imajo od tega koristi. Bojim se, da bo to postalo povsem normalen pojav, če ne bo kmalu prišlo do usklajene akcije med resorji,« opozarja Lukić.