Na fasadi spomini na otroštvo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 21. avgust 2019 / 09:54

Zunanje stene Kajžnkove hiše v Ratečah po novem razkrivajo spomine na otroške dni na vasi. Razstavo Otroštvo v Ratečah dopolnjuje istoimenska brošura.

Rateče – Obogatena razstavna vsebina Otroštvo v Ratečah je na fasadi Kajžnkove hiše na ogled od 15. avgusta, ko je bil Vaški dan v Ratečah. Tudi fotografije pripovedujejo, kako so bili na primer dojenčki poviti do vratu, kot štruca kruha. Pa kako je dojenčka v imenitnem vozičku vozila cela vas – in ga včasih tudi »prebrnila« ...

»Vseskozi negujemo stik z domačini, tudi najmlajšimi, pripravljamo jim pedagoške delavnice in programe. Naša pedagoginja Natalija Štular je že z lanskim letom otroke različnih starosti povabila na delavnice o tem, kakšno je otroštvo v Ratečah. Zbrali so kar nekaj stvari, da bi pa pripravili razstavo, so bili otroci premajhni. Povabilu so se odzvali starejši domačini, srečanja in delo smo nadaljevali v obliki študijskih krožkov z namenom, da v širšem krogu in bolj sistematično zberemo snovno in nesnovno dediščino na temo otroštva (predmete, fotografije, zapisane spomine in pripovedi),« je povzela Irena Lačen Benedičič, direktorica Gornjesavskega muzeja Jesenice. Domačini so želeli tudi sami odkrivati vaško preteklost in prispevati k oblikovanju lastne in skupne identitete. Da bi se projektu pridružilo čim več Ratečanov, so povabili še Turistično društvo Rateče - Planica.

Ogled Kajžnkove hiše in etnološke zbirke je letos za individualne obiskovalce možen julija in avgusta ob koncih tedna, za najavljene skupine tudi ostale dni po dogovoru. Razstavo na fasadi hiše pa si obiskovalci lahko ogledajo tudi v dneh, ko je muzej zaprt.

Brošuro so prejeli udeleženci študijskega krožka, 18 jih je sodelovalo, na voljo za prebiranje drugim bralcem pa je v muzeju. Pripovedi udeležencev so iz zvočnih in drugih zapisov prepisale in uredile Natalija Štular, Zdenka Torkar Tahir in prostovoljka Sonja Koren.

Lačen Benedičičeva je dodala, da bi s podobnimi vsebinami projekt lahko peljali naprej, morda raziščejo skupaj z domačini, kako je bilo v šoli pa ob praznikih ... Morda pa se komu utrne še kak spomin na otroštvo, da ga zapišejo in s tem opozorijo na dragocenost lokalne dediščine. Zanimivo je brati, kako je bilo z varstvom otrok, prehrano, kaznovanjem, »prepovedanimi« temami, vražami ... In o igrah, tu so spomini še posebno živahno privreli. Takole gre eden njih: »Igrala sem se z otroki z vasi in s sosedi za hišo, na Pejcah. Naše igre so bile gnilo jajce, kako tu ptiček poje (eden je imel zavezane oči, drugi pa ga je tapnil po rami in moral zapeti, ti si pa moral ugotoviti, katerega ptiča je oponašal), pofleškat (skrivalnice), kozo spodbivat (vsak je imel svojo vejico, ki jo je metal na skupno ''trinogo'' vejo, postavljeno na tleh), ravbarji in žandarji. Rada sem bila v fantovski družbi.«