Še bistrih misli in zanimivih zgodb

Dvajset jubilantov, starih devetdeset let, imajo letos v občini Kranjska Gora. Županovega srečanja v dneh ob občinskem prazniku so se udeležili Anton Požar, Arzenij Kuret in Franc Makše, vsi trije iz Rateč, Ernestina Lapčević iz Kranjske Gore, Elizabeta Berlič iz Gozda - Martuljka, iz mojstranškega konca pa Marija Lakota, Cecilija Dernič, Marija Rabič, Vida Šušteršič in Matija Krznarič.

Zgornja Radovna – »Trije pritepenci smo. Jaz sem Ljubljančan, vikendaš. Leta 1952 sem prišel prvič v Rateče, ne pa še za stalno. Službo sem imel v Ljubljani, v Rateče pa me je vse bolj vleklo – in odkar sem upokojen, je tu moj dom. Že več kot trideset let.« Takole je povedal Arzenij Kuret, za pritepenca pa imel v mislih še Antona Požarja in Franca Makšeta, njegova »soseda« na klopci v prijetni poletni senci turistične kmetije Psnak v Zgornji Radovni, kjer je župan Občine Kranjska Gora Janez Hrovat gostil občanke in občane, ki letos praznujejo devetdeset let. Županovo srečanje z občani jubilanti je postalo tradicionalno, enkrat na leto v dneh praznovanja občinskega praznika, ki je sedmega avgusta. V devetdesetih letih življenja se nabere veliko osebnih zgodb – bridkih in sladkih, in za jezero izkušenj. Za letošnje jubilante bi veljalo, da so čili in bistrega duha, podelili so veliko iskrivega in zanimivega.

Prvi vremenar v Ratečah

»Leta 1948 sem prišel v Rateče. Vremenar sem, dolgo sem vodil meteorološko postajo v Ratečah in sem bil eden od začetnikov meteorološke službe v nekdanji Jugoslaviji; pred tem je bila ta pod vojaško upravo. Rateče so imele kot najbolj severozahodni kraj Jugoslavije pomembno vlogo, saj cikloni, fronte pridejo iz severozahoda. Ne glede na to, da sistem tedaj ni bil avtomatiziran, so bile meritve kar natančne,« je pojasnil Franc Makše, ki ima vremensko postajo tudi na domačem vrtu v Ratečah. Makše še vedno vozi avto, kot pravi, je z avtom prevozil »pol sveta«, danes pa šofira samo še za nujne opravke.

Vsega že ne sme povedati

Anton Požar je prišel v Rateče leta 1955 za miličnika, deloval je na mejnih prehodih Rateče in Korensko sedlo. Tisti, ki se še spomnijo teh časov, že vedo, zakaj smo ga vprašali, ali je bil strog miličnik in ali je kdaj pogledal skozi prste. »Zaradi službe sem že moral biti strog.« (smeh) Koliko so pa kaj »švercali« takrat? »Tega pa ne smem povedati ...« (smeh) Pa je kdaj zaradi tega zamižal na eno oko? »Če je bila kakšna fletna, pa že.« (smeh) Antona Požarja so ta vprašanja zabavala, je pa prav resno zagotovil, da ga je pa ena domačinka zares prevzela. V Ratečah je ostal.

Elizabeta Berlič je dom pod Šmarno goro že pred desetletji zamenjala za dom v hišici v Gozdu - Martuljku, kar nekaj časa je bila dejavna v tamkajšnjem turističnem društvu. Bi rada tudi kaj zapisala, a roki je več ne ubogata. Med Puljem in Kranjsko Goro pa je razpeta Ernestina Lapčević. »Po drugi svetovni vojni sem na enem od mitingov v domači Kranjski Gori spoznala bodočega moža. Na prvi pogled sva se ujela. Po narodnosti je bil Srb, poročila sva se, v zakonu so se rodile tri hčerke. Bil je oficir in smo se zaradi njegove službe selili po različnih koncih nekdanje Jugoslavije, nazadnje v Pulj. Mlajši dvojčici sta ostali v Pulju, starejša hči je poročena v Kranjski Gori. Poleti in pozimi sem tukaj, spomladi in jeseni pa v Pulju, je razložila Ernestina Lapčević, obkrožena z vnuki in pravnuki.

Marija Lakota je »originalno« z Belce. Poročila se je z domačinom, a ker je bil v službi v vojski, so se selili po krajih nekdanje Jugoslavije. Srce pa je ostalo tam, kjer je bilo najprej doma, v Zgornjesavski dolini. Po zdravju smo jo tudi vprašali, pa je hitro odgovorila, da je to letom primerno.

Na svetega Jožefa dan skočil sto štiri metre

»Osem mesecev sem bila stara, ko so me prinesli k hiši v Mojstrano. Po mami in atu sem prava Gorenjka, kdo se bo pa še spomnil, da je imel moj stric v Mojstrani obrt in je delal ''modroce'' za celo Zgornjesavko dolino,« je povedala Vida Legat.

Da nikoli ni razmišljal, da bi se odselil iz Mojstrane, je zatrdil Matija Krznarič. »Rojen sem bil v hiši na Velikem bregu, še zmeraj sem na Velikem bregu, samo hiša je druga. Vedno sem se zavzemal za Mojstrano, tudi v športu. Bil sem smučarski skakalec, med 1950 in 1960 sem bil v jugoslovanski reprezentanci. Leta 1958 leta, na dan svetega Jožefa, sem v Planici na stari Bloudkovi skočil 104 metre. Zatem sem deloval v organizacijskem komiteju Planica, bil dolga leta starter in tudi vodja naleta. Ostajam povezan s skoki, četudi samo kot gledalec,« je povedal Krznarič. O ljubezni do smučarskih skokov je pripovedoval še kateri jubilant.

A bomo še kakšno zapeli?

Župan Janez Hrovat je jubilantom čestital, vsakemu podaril spominek na srečanje in hkrati menil, da bodo še največ spomina na ta dan obdržali v srcih. »A bomo tudi kakšno zapeli?« se je slišalo. Nekateri slavljenci so bili bolj zgovorni, drugi raje v vlogi poslušalcev, prav prijetno popoldne pa je bilo za vse. Tudi sončno, in če Franca Makšeta povprašate, kako je bilo kaj z vremenom nekoč, bo razložil: »Poznam lepo vreme in grdo vreme v Zgornejsavski dolini, pa tudi skoraj nič snega kar sedem let v povojnih letih. Takrat smo se dajali, da bi na Vršiču zgradili žičnice, potem pa je le zapadel sneg v dolini in je bilo konec te ideje. Doživel sem tudi 2,4 metra snega v Ratečah leta 1952, tako da smo od hiše do hiše delali tunele.«