Gorenjsko znanje za pomoč Ruandi

V Sloveniji sta se v teh dneh mudila agronoma iz Ruande, ki sta se pri podjetju Damahaus Prestige urila v izdelovanju ekoloških opek.

Zgornji Brnik – Danes zaključujeta svoj obisk 37-letni Christophe Rukundo in 34-letni Jean Damascene Kwizero iz ruandske Karitas, ki bosta po vrnitvi v domovino svoje znanje izdelovanja opeke prenašala na rojake iz okrožja Karongi v zahodni Ruandi.

Gre za širši projekt Slovenske karitas, ki ga sofinancira ministrstvo za zunanje zadeve, pri njem pa kot zunanji partner sodeluje podjetje Damahaus Prestige z Zgornjega Brnika, ki je razvilo opeke, zasnovane po sistemu lego kock, za katere potrebujemo le nekaj cementa in prst, ki vsebuje čim manj gline. Ideja za takšno gradnjo se je direktorju podjetja Damahaus Prestige Marku Štirnu, ki sicer izdeluje skeletne hiše, porodila pred leti, ko je prvič obiskal Gano in ugotovil, da gradnja iz lesa za to okolje ni primerna.

Odtlej je v Afriki izvedel že več projektov, kot podjetnik pa v tej celini vidi tudi poslovno priložnost. »Takoj mi je bila všeč ta celina in ljudje, ki so polni življenja. Začeli smo iskati rešitev, ki bi bila primerna za tamkajšnje okolje, in jo nazadnje tudi našli v opekah, ki so poceni in enostavne za izdelavo, poleg tega pa je material povsod dostopen. Prst je namreč povsod po svetu, ''recept'' za izdelavo opek bi deloval tudi na Marsu,« pravi Marko Štirn, ki se je skupaj s sinom Anžetom v zadnjih tednih prelevil v mentorja obema Ruandcema.

»Novo znanje bo za nas izjemnega pomena, saj ga bomo doma lahko dobro uporabili,« je o pomenu projekta za svoje rojake iz Ruande spregovoril Jean Damascene.

»Navadno pri nas ljudje za gradnjo uporabljajo opeke iz blata in trave, sušene na soncu, ki pa so zelo slabe kvalitete in se hitro uničijo, po drugi strani pa so prave glinene opeke zelo drage, pa še okolju neprijazne,« pravi Jean Damascene.

Z novimi opekami bodo spremenili tudi način gradnje. »Opeke pri nas polagamo v dveh vrstah, saj so premajhne, da bi stale, če bi jih gradili le v eni vrsti, z novim sistemom pa jih bomo lahko zidali v eni vrsti, kar pomeni, da jih bomo porabili manj,« je razložil Christophe, Marko pa je opozoril na še eno prednost: »Opeke so zasnovane tako, da moraš z njimi zidati naravnost in ne zaideš z linije, kar se rado dogaja še posebej neizkušenim graditeljem.«

Projekt pa se ne konča pri novem znanju. Jean Damascene in Christophe se bosta v Ruando vrnila s petimi stiskalnicami, s katerimi bodo lahko izdelovali opeke. Čez nekaj mesecev, ko bodo izdelali zadostno količino, pa se bo projekt nadaljeval v Ruandi, ko bodo domačine naučili tudi, kako se iz takšnih opek sezida hiša. »V projekt je vključenih šeststo revnih družin iz območja Karongi in vsi bodo imeli koristi od tega. Poleg tega, da jim bodo omogočila kakovostnejšo gradnjo, bodo delavci za svoje delo plačani, del ustvarjenega dobička pa se bo vrnil v lokalno skupnost,« je pojasnila Jana Lampe iz Slovenske karitas.

Da bi izdelava opek pomenila tudi službo za marsikaterega člana skupnosti, je prepričan tudi Marko Štirn: »S petimi stiskalnicami bodo pravzaprav zagnali pet mikro podjetij in upam, da se bo čez nekaj let iz tega morda razvila že prava tovarna za izdelavo opek.«

Z dobrim dolarjem na dan

Projekt gradnje opek je le del večjega razvojnega projekta, ki že od lanskega leta poteka pod naslovom Učinkovitejša raba virov za trajnostno preživetje v okrožju Karongi v Ruandi, ki ga Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovensko misijonarko, sestro Vesno Hiti in pomaga reševati številne težave revnih slojev prebivalstva.

Ruanda je najgosteje naseljena država v Afriki. Na območju, ki je le nekaj večje od Slovenije, živi kar šestkrat več ljudi, od tega 63 odstotkov z manj kot 1,25 dolarja na dan. Večinoma so odvisni od obdelovanja zemlje, katere rodovitnost se s tradicionalnim načinom obdelave slabša. Ob sušah primanjkuje virov vode za namakanje, v deževnem obdobju težavo predstavlja tudi erozija. Le štiri odstotke prebivalcev ima dostop do elektrike, šestdeset odstotkov še vedno kuha na odprtem ognju.

S projektom rešujejo prav te vsakdanje težave ranljivih skupin prebivalstva. Tako je šeststo družin prejelo koze, kar pripomore tudi k naravnemu gnojenju zemlje. Prejeli so tudi semena in sadike sadnih dreves, s čimer želijo spodbuditi pestrejšo prehrano ljudi, hkrati pa jih učijo o pomenu manjšega zelenjavnega vrta ob hiši. Družinam nameščajo glinene peči, ki so veliko varčnejše od odprtega ognja, in sončne celice za električno energijo. Predvsem ženske in dekleta izobražujejo za dejavnosti, ki prinašajo dohodek, pa tudi o pomenu varčevanja.

»Čeprav morda ne vedo, kje je Slovenija, pa so vsi tamkajšnji prebivalci zanjo že slišali in so za pomoč izredno hvaležni. Projekti že žanjejo sadove. Vedno znova sem ganjena, kako ljudje vsak evro trikrat obrnejo, ne le enkrat, in iz vsake pomoči iztisnejo največ, kar lahko. Ljudi učimo za to, da si bodo sami lahko izboljšali življenje, ničesar ni podarjenega, hkrati pa izhajamo iz njihovih potreb, saj le to obrodi sadove,« pravi Jana Lampe.

S tem se strinja tudi Marko Štirn: »Ljudem dajemo znanje in orodje – ali kot radi rečemo: jih učimo loviti ribe. Če bi zgolj dajali denar, nas ne bi bilo zraven.« Jana Lampe pa dodaja: »Ljudje si želijo delati. Velikokrat sem jezna, ko slišim stereotip, da so Afričani leni, v resnici pa so zelo delavni ljudje, vsak košček zemlje obdelajo. Vedo, da ti delo omogoča dostojanstvo. Vsi ti razvojni projekti jim omogočajo, da se lahko razvijajo doma in niso prisiljeni zapustiti svojega doma.«

Christophe in Jean Damascene, ki so ju Gorenjci simpatično preimenovali kar v Krištofa in Janeza, se v Sloveniji nista naučila le izdelovati opeke, temveč sta prvič videla kakšno tujo deželo, kot diplomirana agronoma sta tako prvič obiskala sodobno kmetijo in občudovala moderno kmetijsko mehanizacijo, ki je v Ruandi precejšnja redkost. »Pri nas imaš eno kravo in si bogat, vi pa jih imate petdeset in morate vseeno hoditi v službo,« je ob tem pripomnil Christophe. V le nekaj dneh sta se naučila kar nekaj slovenskih besed. »Slovenščina zelo lepo zveni, Slovenci so tudi zelo prijazni ljudje, zato sem se potrudil, da sem jim lahko zaželel dobro jutro in dober večer v vašem jeziku,« pravi Christophe.

Kaj pa je Afrika naučila Jano, Marka in Anžeta? »Afričani se znajo veseliti preprostih stvari v življenju. Če kaj, sem se od njih naučila, kako malo človek potrebuje, da je srečen,« pravi Jana.

»Preden sem prvič odpotoval v Afriko, sem bil kolerik. Afrika me je naučila potrpežljivosti in umirjenosti. Naučil pa sem se tudi branja govorice telesa, v čemer so Afričani pravi mojstri,« o tem, kako ga je Afrika spremenila, pravi Marko. Njegov sin Anže pa dodaja: »Če oče v Afriki vidi tudi poslovno priložnost, Jana dobrodelnost, pa sam opažam, da se oboje da povezati in imamo od tega lahko vsi korist.«