Niso nam povedali

Kdo? Skoraj vsi, ki se ukvarjajo z vzgojo: starši, stari starši, vzgojitelj, učitelji, profesorji. Česa nam niso povedali? Nekaterih pomembnih stvari. No, predvsem niso jasno, glasno in konkretno povedali. Res je seveda tudi to, da mlad človek pogosto ni pripravljen poslušati starejših. Med vrsticami so nam že namigovali. Npr. za vzgojo: z otroki je križ, majhni otroci – majhne skrbi, veliki otroci – velike skrbi, da je lažje vzgajati sosedove otroke kot svoje, moški naj kar malo več dela, saj do treh let otrok tako ali tako nič ne ve … In za zakon: zakon je z medom namazan križ, kaj pa bo potem, bosta že videla; bomo videli, če se boš čez deset let še tako smejala; ne sekiraj se, »kovtr« vse pokrije ...

Najslabše je, da začnemo iskati krivca za svoje slabe razmere, slabo voljo, ki jo doživljamo. Slabo je, ko se začnemo polivati s krivdo, ker so otroci skrenili z naše poti. Popolnoma brez učinka je, kadar v zakonu začnemo obtoževati drug drugega za »mučilnico in močvaro«, ki smo si jo ustvarili. Na začetku srednjih let še nekako razumemo, da človek išče, od kod mu toliko slabih navad. Smešno pa je, ko se 80-letnik jezi na svojega očeta, ker ga ni naučil delati in se pravilno obnašati. In če z nečim pri sebi nismo zadovoljni, potem moramo pač ukrepati.

Za mlade družine obstaja vsaj ena dobra novica. Ni treba otrokom veliko govoriti o vzgoji, precej pomembneje je, kaj delamo kot starši. Besede mičejo, zgledi vlečejo. Torej delajmo tako, da nas bodo otroci posnemali. Ravno pri vzgoji se pokaže strahotna moč našega notranjega sveta, podzavesti, tistega, kar nosimo v sebi in česar si ne upamo priznati. Želimo si, da bi nas otrok posnemal v naših dejanjih. Naše vedenje, naša dejanja vedno izhajajo nevidnega in tako močno prisotnega notranjega sveta. Tako bodo otroci vedno odražali, odigravali družinsko vzdušje, ki ga seveda soustvarjajo starši. Tega se običajno ne zavedamo. Zato je tako zelo pomembno, kateri del sebe starši prinašajo v družino. To je ključno za naraščaj od spočetja dalje.

Tudi če nam vsi vzgojitelji in pridigarji življenja niso povedali in dali tistega, kar bi želeli (saj tega dejansko nikjer ni), imamo mi moč delati drugače. Ker smo odrasli in samostojni. Midva sama (samo midva) odločava, koliko časa bova lizala med. Niso nama povedali, da lahko sama ustvarjava med. Usmerjali so nas v pozitivno komunikacijo, v določenost moških in ženskih nalog v zakonu, da naj potrpimo, naj pozabimo … Rešitev pa je popolnoma nasprotna in celo dvojna: spoznavanje sebe, svojih globin – lepih in temnih in deljenje svojih spoznanj s človekom, ki ga imamo radi. Bolj kot to, kaj smo dobili, je navdušujoča realnost, kaj smo iz tega naredili. Vsi so se trudili, kot so zmogli in znali, mi se trudimo, kot znamo. Le da imamo danes več časa in znanja. Zato nam je lažje.