Skriti kotički
Poletna planinska sezona je na vrhuncu, žal pa imajo zato polne roke dela tudi gorski reševalci. Do srede so imeli že 304 intervencije. Kot vedno znova opozarjajo, se moramo v gore podati primerno opremljeni, fizično in psihično pripravljeni in ustrezno informirani o stanju poti, odprtosti koč, vremenu … Ne le intervencije, tudi njihove preventivne akcije se vrstijo iz leta v leto, skorajda iz tedna v teden, in čeprav so planinsko populacijo zagotovo precej ozavestili, se zdi, da številnim opozorila ne pridejo do živega.
Kdor hodi v gore že dolgo časa, ve, da se je tam marsikaj spremenilo. No, v samih gorah bolj malo, pri planincih pa precej. Tudi sama sem planinka že od malega. Priznam, v gorah iščem mir in lepo naravo in se zato izogibam množično obiskanim vrhovom ali pa dnevom, ko je na planinskih poteh pričakovati gnečo. Verjetno tudi zato, ker se mi vse prevečkrat zgodi, da me planinec, ki mi pride naproti, zgolj debelo pogleda, ko ga prijazno pozdravim in – ne odzdravi. Podobno, kot smo navajeni z odtujenih mestnih ulic. Ali pa me prehiti zadihan planinec s slušalkami v ušesih in z veliko uro na roki, ki ne vidi in ne sliši ničesar okoli sebe, v mislih pa ima verjetno le časovni rekord, ki mu je na sledi. Ob tem pa, kar me vedno znova močno razjezi – seka bližnjice po lepo urejeni, utrjeni in markirani poti, ki se vijugasto vzpenja, in zaradi svojih dejanj povzroča erozijo, uničuje rastje in k takšnim bližnjicam napeljuje še druge, ki kmalu ne vedno več, katera pot je sploh glavna.
Bodimo iskreni, omenjena primera res nista tako pogosta kot prijetna srečanja s somislečimi planinci, a verjetno nisem edina, ki v gorah pogreša nekaj več spoštovanja. Zato zagotovo tudi nisem edina, ki išče svoje skrite kotičke. Tu pa znova naletimo na težavo – to pa so družbena omrežja. Na njih velja le objava, ki je nekaj posebnega, drugačna in privlačna, takšna pač, ki je ni objavil še nihče. A vse te lepe objave so varljive, ugotavljajo tudi gorski reševalci. Gorski svet številnim predstavijo v povsem drugačni luči in v višave po želji za prav takšnim doživetjem (ali zgolj fotografijo), privabijo tudi neizkušene planince. Marsikdo se v želji po takšnih doživetjih tudi izgubi, zapleza in zaide v brezpotje, ter s tem močno poveča možnost zdrsa in druge nesreče.
Nič ni narobe, če najdete svoj skriti gorski kotiček, uživajte v njem, za vse jih je dovolj, a ob tem spoštujte tudi pravila, ki veljajo v gorah. Na turo se vsakokrat dobro pripravite, hodite po utrjenih poteh in spoštujte delo markacistov, sporočite vsaj nekomu, kam se odpravljate, in prijazno pozdravite planinca, ki deli z vami lep dan. Ne nazadnje je tam iz istega razloga kot vi.
Jakub Wojciechowski