Kaj pa Mars?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 27. julij 2019 / 08:10

Petdeseta obletnica prvega pristanka človeka na Luni je vzbudila velikansko medijsko pozornost. Ob njej sta se poleg obujanja spominov postavili predvsem dve vprašanji. Prvo: kdaj spet na Luno? Drugo: kdaj in kako na Mars?

Odgovarja Ronald Šega

Na gornji vprašanji odgovarja Ronald Šega (roj. 1952), ameriški astronavt slovenskega rodu. Njegova stara starša po očetu sta bila iz Loškega Potoka na Notranjskem. Šega je po stroki doktor in profesor elektrotehniških ved. Nasin astronavt je postal leta 1991. Njegova prva misija STS-60 leta 1994 je bila prva skupna ameriško-ruska misija z raketoplanom, ki je v orbiti izvajal vrsto eksperimentov. Leta 1996 je sodeloval v misiji STS-76, ki je bila tretja, v kateri se je vesoljski čolniček priključil na rusko vesoljsko postajo Mir. V vesolju je bil skupno dobrih 17 dni. Kako pa se spominja začetkov osvajanja vesolja, ga je vprašal novinar Aljoša Masten. »Veliko časa je že preteklo od teh zgodnjih programov, nekaj stvari pa se še spomnim. En izsek me popelje v tretji razred osnovne šole. Sedel sem na linolejastih tleh sobe, ki je bila kombinacija jedilnice in dnevnega zbirališča. V njej je bil postavljen neke vrste oder, na njem pa majhen, črno-bel televizijski sprejemnik. Skupaj s sošolci sem strmel vanj; gledali smo izstrelitev Alana Sheparda (Prvi Američan v vesolju z misijo Mercury 3, izstreljeno 5. maja 1961 na raketi Redstone, op. a.). Tiste dni so bili ljudje res pozorni na vesoljsko dogajanje. Še pred tem, ko sem bil v severovzhodnem Ohiu, se je zgodila izstrelitev Sputnika (prvi umetni satelit). Vnaprej so povedali, kam je treba gledati in kaj s pogledom iskati. Pa smo šli ven, med hiše, in smo ga videli. Sputnik je bil svetleča se krogla, na nebu ga je izdajalo svetlikanje. Imel je tudi nekaj komunikacijskih anten, ki so pošiljala sporočila na Zemljo. Marsikdo s potrebno opremo se je umeril na konkretno radijsko frekvenco in poslušal … Ljudje so množično poslušali predsednika Johna Kennedyja, ko je razglasil izziv varnega pristanka na Mesecu in vrnitve astronavtov domov še v sklopu desetletja. Bili so tudi težki trenutki, kot požar Apollo 1. V kapsuli je bil 100-odstoten kisik, iskra je bila dovolj za vžig. Iz tragedije smo se veliko naučili in veliko trdega dela vložili v zmanjševanje tveganj, vključno s kratkimi stiki. Ampak tveganje je vedno obstajalo, je in bo. V tistih časih je bilo precej večje, kot so si ljudje mislili. Veliko opreme so načrtovali brez redundance (vsaj podvojenih kapacitet in potrebščin), saj si za pot do Lune niso mogli privoščiti dodatne mase. A v skupnosti je vladal duh, da zmoremo. Ko takole zremo nazaj, pogosto spregledamo eno dejstvo. Ljudje, ki so vse te neverjetne stvari počeli, so bili večinoma v svojih dvajsetih letih. In enostavno niso vedeli, da marsikaj ni mogoče (smeh). Poskušali so, trdo delali, marsikaj je spodletelo, a so vztrajali. In tako so premikali meje mogočega. Mislim, da je to nekaj temeljno človeškega: vztrajati, prebijati zidove, biti pionir. Na katerem koli področju …« Kako pa Šega vidi možnost človekove poti na Mars? »Pričal sem na odboru kongresa za znanost in tehnologijo, leta 2012 je bilo to, o nekaterih Nasinih misijah. Imamo planetarno znanost, vesoljsko tehnologijo, aeronavtiko, polete z ljudmi, znanost o mikrotežnosti ... Vsako od teh področij prispeva svoje za misijo na Mars. Torej, ukvarjaj se s planetarno znanostjo, in pri tem ne pozabi na Mars. Nadgrajuj sisteme za življenju prijazno okolje na Mednarodni vesoljski postaji, toda ne pozabi na Mars. Razvijaj tehnologijo za vesoljska plovila in pri tem misli na Mars. Pri ukvarjanju z atmosferskimi zadevami v aeronavtiki imej v mislih Mars. V mednarodni skupnosti se napori vsaj v nekaterih vidikih zlagoma zlivajo v eno, naproti skupnemu cilju.« (Vira: MMC RTV SLO in Wikipedija) Naj se torej zgodi.

Prva dama Evrope

Vrhunski medijski dogodek je bila tudi izvolitev nemške političarke Ursule von der Layen za novo predsednico Evropske komisije. Mnenja so nadvse različna. Britanski desnosredinski časnik The Times jo je komentiral takole: »Le stežka bo črpala moč iz dejstva, da sta jo ustoličila Angela Merkel in Emmanuel Macron, prej nasprotno. Obstaja resničen dvom o tem, da ima dovolj političnega značaja in poguma za oblikovanje evropske politike in da ne bo le marioneta v rokah francoskega predsednika in nemške kanclerke, ki sta iz nje naredila, kar zdaj je.« No, kakorkoli že, dajmo ji priložnost, pustimo se presenetiti.

Služabnik naroda

Na volitvah v ukrajinski parlament (rada) je zmagala stranka predsednika Volodimirja Zelenskega, imenovana Služabnik naroda. Zelenski je že pred volitvami napovedal: »Naši glavni prioriteti in to ponavljam za vse Ukrajince bosta končanje vojne in boj proti korupciji, ki vztraja v naši državi.« Sliši se lepo, toda …