Koroški kmet je varnejši

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Gospodarstvo / sobota, 27. julij 2019 / 08:17

V Vidri vasi pri Pliberku na Koroškem je bil v nedeljo tradicionalni, že osemnajsti Kmečki praznik. Med udeleženci iz petih držav so bili tudi kmetice in kmetje z Gorenjskega.

Vidra vas v Podjuni – Skupnost južnokoroških kmetov, vplivna kmečka organizacija na Koroškem in članica Kmetijske zbornice Koroške, in Kmetijska izobraževalna skupnost z organizacijo Kmečkega praznika »krožita« po Koroškem. Letos je bil praznik organiziran že osemnajstič, njegov gostitelj pa je bila dvojezična Vidra vas pri Pliberku v Podjuni. Zadnja leta to ni več le praznični dan koroških kmetic in kmetov, ampak tudi kmetov iz Slovenije, slovensko govorečega dela Italije, Madžarske in Hrvaške. Na prazniku so vsa leta dobro zastopani tudi gorenjski kmetje. Letos jih je kar petdeset prišlo na Koroško z avtobusom, nekaj pa še s svojimi vozili. Med njimi je bila tudi tokrat ena od pobudnic sodelovanja koroških in gorenjskih kmetov, upokojena kmetijska svetovalka Majda Loncnar.

Tradicija je že, da praznovanje počastijo s svojim obiskom gostje iz Koroške in Slovenije. V Vidro vas so tako prišli domači pliberški župan Štefan Visotschnig, predsednik narodnega sveta koroških Slovencev dr. Valentin Inzko, generalni konzul Republike Slovenije v Celovcu Milan Predan s soprogo Darko, nekdanji slovenski minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in slovenska ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec, ki je s Slovenci v zamejstvu še posebej povezana, saj je bila pred tem državna sekretarka v vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Čeprav so kmečki prazniki na Koroškem namenjeni predvsem sproščenemu druženju, se besedam o položaju kmeta na splošno v Evropi, še posebej pa na Koroškem in v Sloveniji, ni mogoče izogniti. Tudi sam sem se prav o tem pogovarjal s štirimi udeleženci Kmečkega praznika, tremi Gorenjci in Korošcem.

Potrošnik išče domačo hrano

Janez Škrjanc iz Seničnega pravi, da pri splošnih težavah ni pomembne razlike med gorenjskim in koroškim kmetom, razlika pa je v cenah, po katerih prodajajo kmetje z obeh strani Karavank svoje izdelke. »Mislim, da koroški kmet zaradi doseganja povprečno dvajset odstotkov višjih cen živi bolje od našega. Lažje in boljše prodajajo svoje izdelke, na svoji strani pa imajo tudi domačo prehransko industrijo, ki smo jo mi, žal, razprodali,« je povedal. Andrej Hladnik iz Križev je enakega mnenja. »Koroški kmetje so bolje organizirani kot mi. Poleg tega imajo preprostejšo, manj komplicirano in tudi z birokracijo, tempom in hlastanjem po napredku manj obremenjeno življenje. Lahko živijo bolj racionalno in umirjeno, ker vedo, da sistem deluje in da je njihov položaj varen. Ozračje sproščenosti začutiš takoj, ko prestopiš državno mejo,« je povedal.

Peter Krištof, svetovalec na Koroški kmetijski zbornici, pravi, da globalizacija ogroža kmeta, vendar se ji ta lahko uspešno zoperstavi. »Potrošnik vedno bolj išče domačo hrano. Lahko jo zagotovi le domači kmet, ki ga potrošnik morda celo osebno pozna in ve, kaj in kako prideluje. Zato mu zaupa. To so spoznale tudi velike trgovske verige, ki ponujajo vedno več v domačem okolju pridelane in predvsem sveže hrane. V tem je priložnost kmetijstva, tako na koroški kot na slovenski strani.«

Med rednimi udeleženci koroškega kmečkega praznika je tudi Ivan Tičar iz Voklega, član vodstva Območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Kranj. Na moje vprašanje o položaju slovenskega oz. gorenjskega in koroškega kmeta je odgovoril, da kmetje povsod radi delajo, vendar so na splošno za svoje delo premalo plačani. Odkupne cene hrane so prenizke, čeprav je ta na trgovinskih policah tudi do trikrat dražja. Razliko poberejo trgovci, bankirji in država. »Vendar koroški kmetje lahko svoje izdelke prodajajo dražje kot mi. Za liter mleka dobijo od šest do sedem centov več, za kilogram mesa pa tudi nad štiri evre,« pove Ivan Tičar. Pravi, da kmetje enostavno nimajo časa ali volje, da bi se znova in znova pogovarjali o svojem položaju. Veliko je kmetij, ki so sposobne preživeti le enega člana, vsi drugi pa morajo po kruh drugam. Taka je žal naša realnost, pravi.