Najbolj je užival v eseju

Med osmimi slovenskimi dijaki, ki jim je pri spomladanskem roku splošne mature uspelo zbrati vse možne točke, je bil tudi Jan Krajnik z Gimnazije Kranj.

Kakšen je občutek, ko se zaveš, da si najboljši med najboljšimi?

Nisem se takoj zavedel tega, videl sem na hitro napisane točke, šele nato seštevek in se nato spomnil, da so to pravzaprav vse možne točke. Res nisem pričakoval, da bi se to lahko zgodilo. Seveda sem upal, da bom med zlatimi maturanti, saj sem imel dober občutek pri vseh predmetih. Niso se mi zdeli preveč zahtevni, mogoče še najbolj slušni del pri angleščini, nad čimer so se pritoževali tudi drugi. Tega, da bi bil diamantni maturant, pa po mojem resnično nihče ne more pričakovati, saj se lahko zelo hitro zgodi, da izgubiš kakšno točko.

Ste težko čakali rezultate? Ob kateri uri ste bili za računalnikom?

Zelo težko, vso noč sem slabo spal in se pogosto zbujal. Buden sem bil tudi ob 7. uri, ko so bili rezultati že na voljo, a jih nisem pogledal, saj sem čakal, da se bo zbudil še brat, ki je bil prav tako doma in sem mu obljubil, da bova skupaj pogledala. A dlje kot do 8. ure nisem zdržal in sem ga potem kar zbudil, da sva pogledala rezultate.

To je bila verjetno ena najdaljših ur v vašem življenju?

Zagotovo.

Kako so novico, da ste diamantni maturant, sprejeli še drugi domači? Ste tak rezultat tudi kaj posebno praznovali?

Novico sem takoj sporočil mami in očetu ter nato še ostalim sorodnikom, prijateljem in sošolcem. Brat Luka je bil tako navdušen, da mi je hotel kupiti diamant, a ker ga ni našel, mi je s svojimi prihranki kupil naložbeno zlato. Starša, ki sta bila prav tako zelo vesela, pa sta mi podarila ključe od avta. Ta čas si ga še delim z mami, ko dobi novega, pa bo moj. Sta mi povedala, da bi to storila v vsakem primeru, tudi če ne bi bil diamantni maturant.

Sošolci vas verjetno prav tako dobro poznajo. Kako so oni sprejeli vaš rezultat, so to pričakovali od vas?

Kar nekaj mi jih je reklo, da so pričakovali tak rezultat, so bili pa vsi zelo veseli, prejel sem ogromno čestitk. Res sem imel dobre sošolce, zelo smo bili povezani. Naša razredničarka je govorila, da smo najboljši razred na šoli, tako po dosežkih kot v vseh drugih pogledih. Še dva sošolca sta bila zlata maturanta in sem bil res vesel zanju.

Kaj je pri maturi najtežje, sam obseg snovi, ki jo je treba predelati, ali dobro poznavanje med sabo zelo različnih predmetov?

Meni so vsi predmeti, ki smo jih imeli pri maturi, všeč; če bi morali recimo sami izbirati, bi izbral prav teh pet. Res pa je matura zelo obsežna, tako da sem bil v dneh pred maturo po cele dneve v sobi in se učil, ampak je bilo vredno.

Ste potrebovali točke za vpis na izbrano fakulteto?

Študij bom nadaljeval na pravni fakulteti v Ljubljani, kjer ni pretiranih omejitev, zato v nobenem primeru ne bi imel težav s tem.

S tem vam je bil verjetno prihranjen dodaten pritisk pri opravljanju mature?

Zagotovo, to sem opazil pri sošolcih, ki so se odločili za vpis na primer na medicino, fizioterapijo ali psihologijo, ki so se res trudili, pa je kljub temu mogoče komu spodletelo, tako da je to za nekatere res velik pritisk.

Kako sploh doseči tak rezultat na maturi? Lahko to že vnaprej načrtuješ oziroma se ves čas pripravljaš z zavestjo, da želiš doseči vse točke?

Priznam, da sem imel v podzavesti, da bi želel postati zlati maturant, nisem pa si upal zares pomisliti, da bi mi uspelo zbrati vse točke. Ker se mora v tem primeru »poklopiti« res veliko stvari – malo je odvisno tudi od sreče, predvsem pa je potrebnega veliko učenja. Sam sem se največ učil za izpit iz zgodovine, ker je bilo treba predelati res obsežno snov, še najmanj pa za matematiko in kemijo, kjer je tako kot pri angleščini pomembno predvsem razumevanje.

Kako so bile torej videti vaše priprave na maturo, predvsem v zadnjih dneh? Je bilo potrebnega veliko odrekanja?

Od jutra do večera sem v glavnem vse podredil pripravam na maturo, niti za druženje ni bilo veliko časa. S sošolci smo se videli predvsem ob dnevih, ko smo imeli izpite, in takrat smo šli potem na kakšen sok. To pa je tudi vse.

Vam je kateri od izpitov delal posebne težave oziroma ste se na katerega še posebno skrbno pripravljali?

Na vse sem se pripravljal približno enako, čeprav je res, da sem pri matematiki in angleščini bolj reševal vaje, pri zgodovini pa se je bilo resnično treba poglobiti v snov za vsa štiri leta. Najbolj mi je bilo sicer všeč pisanje eseja pri slovenščini.

Zanimivo, ker večini ravno esej povzroča največ težav ...

Tudi sicer rad pišem, več let sem sodeloval tudi na tekmovanju za Cankarjevo priznanje in osvojil tri zlata priznanja.

Zakaj imajo po vašem mnogi sicer tako strahospoštovanje do eseja?

Najbrž zato, ker ne berejo več dovolj. Letošnji knjigi za maturo sta mi bili tudi sicer zelo všeč, ker obravnavata zgodovinsko tematiko.

Ste si po izpitih že oddahnili – kako ste izkoristili proste dneve, ki so sledili?

Po maturi sem popolnoma »odklopil«, res sem se moral spočiti. Bil sem že na morju, naspal sem se, končno sem si lahko vzel čas za stvari, ki jih rad počnem – rad namreč igram klavir in pojem, pišem pesmi, igram tenis in kolesarim, na morju pa veliko plavam in se potapljam.

V kakšnem spominu vam bodo ostala srednješolska leta?

V zelo lepem. Ko smo zadnjič prišli po maturitetna spričevala, mi je bilo kar malce hudo, ker sem se zavedel, da se s sošolci ne bomo več tako pogosto videli.

Koliko so k vašemu uspehu pripomogli tudi profesorji na gimnaziji?

Precej, saj sem imel dobre profesorje, ki so nas zelo dobro pripravljali na maturo, in to vsa štiri leta, ne samo v četrtem letniku, ko se že mudi; pri veliko predmetih sem se lahko učil samo iz zvezkov. Tudi na splošno so nas veliko naučili, tudi samostojnega razmišljanja, saj smo obravnavali ogromno aktualnih tem.

Spremljate dogajanje v Sloveniji in svetu?

Spremljam politiko, predvsem preberem kaj o tem, kar se dogaja v Sloveniji in tudi širše v Evropski uniji ter ZDA in Rusiji.

Kako torej gledate na našo prihodnost – vas skrbi dogajanje pri nas, v naši okolici in globalno v svetu?

Malo me skrbi, sploh ker se mi zdi, da zahodni svet izgublja tradicionalne vrednote. Dva tisoč let so bile dobre, morale bi zdržati tudi v prihodnje, da bi družba normalno funkcionirala. Zdaj pa se veliko tega izgublja, predvsem odnos do sočloveka. S tehnologijo smo veliko pridobili, a obenem tudi izgubili, recimo povezanost z naravo.

Mladi ste zadnje čase aktivni ravno pri odpiranju okoljskih tem in opozarjanju na podnebne spremembe. Kako vi vidite to problematiko?

Osebno se mi gibanje, ki se bori proti podnebnim spremembam, zdi malo pretirano. Pomembno je, da opozarjamo na to, a spremembe bi bilo treba vpeljevati bolj postopoma, sicer lahko ogrozimo druge stvari, recimo gospodarstvo, kar spet vodi v brezposelnost, revščino in tako naprej.

Kje se vidite čez recimo deset let, si že lahko predstavljate sebe v določenem poklicu?

Zelo težko, ker sem imel težave že pri odločanju za študij, saj sem razmišljal tudi o študiju medicine in kemije. Ampak ker si nisem mogel predstavljati sebe pri delu v laboratoriju, si nisem izbral kemije, prav tako sem ugotovil, da nisem človek za poklice s področja medicine. Zato sem vesel, da sem se na koncu odločil za pravo.

Vam je ob delu za šolo ostalo dovolj časa tudi za druženje s prijatelji in konjičke?

Včasih so bila sicer obdobja, ko je bilo veliko testov, a se je kljub temu vedno dalo najti tudi čas za druženje in druge stvari, ki so mi pomembne. Če ne drugače, sem si ga pa vzel.

Kako pa preživljate letošnje najdaljše počitnice?

Zelo veliko bom na morju. Na Krku imamo stanovanje, kjer bom čas preživljal z družino, prišli bodo tudi prijatelji. Prvi teden septembra pa se odpravljam na Dansko, kar mi je omogočila Gimnazija Kranj. Vsako leto namreč izberejo dva najboljša dijaka iz četrtega letnika, tako po šolskem uspehu kot drugih dosežkih, ki jima omogočijo tako potovanje.