Močan pečat

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 17. julij 2019 / 06:43

Prejšnji torek smo razmišljali o pomenu naših prvih let. To pišem z dvema namenoma. Da bi starši z več odgovornosti sprejeli poklic, za katerega nas nihče ne uči – starševstvo. Ne moremo zanikati pomena prvih let bivanja za kasnejše dogodke. Vemo, da prva leta našega bivanja pomembno vplivajo na vzdušja, ki so skoraj zacementirana v nas. Iz notranjih vzdušij rastejo naše misli in vedenja. Odgovornost starševstva je v tem, da poskrbimo za varnost in čustveni, ljubeči stik s svojim otrokom. In da pazimo, kaj jim rečemo. Vse te veščine nam je dala narava. Čim postanemo starši, že vemo, kako rokovati z dojenčkom, otrokom. Včasih smo poslušali nasvete, ki niso bili najbolj zdravi. Npr. naj otrok kar joka, tako se mu razvijajo pljuča; če zvečer noče zaspati, naj bo sam v sobi in se bo tako navadil biti sam; kadar otrok trmari, ga je treba poslati v sobo, se bo že ohladil; trmo se izbije s tepežem; fizično nasilje nad otroki je bilo splošno sprejemljivo, besede v stilu »če ne boš priden, bo prišel oče in te bo natepel«, »kaj boš spraševal otroke, kaj pa oni vedo«, »bodi tiho in ne sprašuj« ... Da imajo grobi načini vzgoje, neprimerne besede in fizično nasilje posledice, tega tedaj niso vedeli. Današnji odrasli povedo, kako zelo jim je bilo težko, ko so jih pretepali, sramotili, zasmehovali, kaj so doživljali, ko so morali klečati na tleh, celo na koruzi. Celo iz uglednih družin ali iz družin, kjer je bila vzgoja otrokom prijazna, ljudje z leti povedo, česa so se najbolj zapomnili. Seveda se spomnijo lepih dogodkov. A na žalost še bolj pripetljajev ali besed, ki so se zarezale v otroško dušo. Še celo velikemu Freudu so vse življenje odmevale besede očeta, da iz njega nikoli ne bo nič. En stavek starša nas lahko spremlja vse življenje. Vidite, kako zelo je pomembno starševstvo. Ni dovolj, da otokom damo le hrano, streho nad glavo in izobrazbo. Otroci si še bolj zapomnijo, kadar nismo odigrali materinstva ali očetovstva. Da, skoraj bi lahko rekli, da je to krivično do staršev, ki se trudimo biti dobri, ljubeči, sočutni. Včasih in tudi danes se večina staršev trudi biti ljubeča. Otroci (saj odrasli nismo kaj dosti drugačni) si zapomnijo, kar jih je zabolelo. Nič nam ne pomaga, če se nato opravičujemo, da smo jim nudili topel dom, veliko potovali, da so imeli vse, kar so si želeli, omogočili smo jim izobrazbo, zgradili smo hišo ... Ko malo bolj pomislimo, vidimo, da nam bodo otroci očitali, kadar nismo odigrali vloge starša: imela sta rajši brata kot mene, nikoli me nista vprašala, kaj mi je bilo, da sem ponavljal letnik v srednji šoli, le zmerjala sta me, vidva sta popivala in veseljačila, meni sta prižgala televizijo, skrbi vaju premoženje, ne pa moja samskost, profesorji so prepoznali moj talent za umetnost, vidva pa sta me označila za vlačugo … Moramo biti zelo previdni, kaj rečemo svojim otrokom. Zapomnijo si mnogo več, kot si predstavljamo.