Simpatično brenčanje iz čmrljnjaka

Lojze Fuchs s Pristave pri Tržiču ima v domačem čmrljnjaku trenutno naseljenih devet panjev čmrljev. Pravi, da je čmrlj pridna žuželka, ki veliko koristnega naredi za naravo, a so ljudje na to že kar pozabili.

Lojzetu Fuchsu so bili čmrlji, te debeluškaste žuželke, ki prijetno brenčijo, so živih barv in imajo gosto dlako, že dolgo všeč. Tako zelo, da je pred domačo hišo pred petimi leti uredil prvi čmrljnjak, še prej pa se o življenju čmrljev poučil. Danes ima na domačem vrtu večji čmrljnjak z več panji, lepo poslikanimi, v njih je uredil vse potrebno za čmrlje družine. »Čez zimo, ko v panjih ni čmrljev, te pripravim na novo; jih očistim in vanje dam mah, suho travo, še najraje pa ovčjo volno, v kateri oplojena matica spomladi lahko naredi gnezdo. Pravzaprav prve oplojene matice, ki so sicer prezimile v naravnem okolju globlje v zemlji, v panje priletijo že februarja, če je vreme ugodno. Zanimivo jih je opazovati: matica prileti do panja, si ga ''ogleda'' – in če ji je všeč, ostane in se ugnezdi, sicer odleti drugam. V Sloveniji imamo 35 vrst čmrljev, vsaka vrsta ima svoj prostor in v enem panju gnezdi samo ena družina. Družine so pa različno velike; od dvajset do štiristo čmrljev štejejo. Vse pa se vrti okrog oplojene matice. Ta spomladi v gnezdu naredi dva »lončka«: enega za medičino, enega za jajčeca. Matica izleže mladice, med je namenjen samo za njihovo prehranjevanje in za rezervo, ko je slabo vreme. Čmrlj je sicer še bolj priden kot čebela; iz panja poleti tudi v hladnejšem vremenu in ko je veter in dež,« je življenje čmrljev povzel Lojze Fuchs, predvsem pa poudaril, kako koristni v naravi so čmrlji: »Določene rastline, na primer paradižnik, lahko opraši samo čmrlj. Žal pa čmrlji postajajo vse bolj ogroženi. Zakaj? Pogosto gnezdijo v tleh, obdelovanje zemlje s težko kmetijsko mehanizacijo pa jim lahko gnezdo razdere in čmrlji postanejo lahek plen vranam, ptičem, lisicam, kunam ..., ki imajo radi njihovo satje. Kmetijska mehanizacija čmrljem s prekopavanjem zemlje lahko celo zapre pot do gnezda ali iz njega.« Pogosto ga zato pokličejo znanci, kolegi, ko kosijo in po nesreči razdrejo gnezdo, da Lojze reši čmrljo družino. »Pokličejo me, po čmrlje grem šele zvečer, ko so vsi v gnezdu. Dam jih v škatlo in prenesem domov v panj. Ampak če matice v gnezdu ni, je konec z družino, vsi odmrejo. Črmlji ''delavci'' sicer živijo dva meseca, nekateri pa živijo vse do konca oktobra.« Kdaj čmrlja družina gnezdi tudi na podstrehah, tudi v takem primeru ga pokličejo. »Vesel sem vsakega klica, če le lahko rešim čmrlje, ki toliko dobrega naredijo za naravo. Zato vam dam kar številko, 051 391 938, da jo podelite med bralce za take primere,« je dejal. Čmrljem sicer škodijo tudi škropiva, intenzivno gnojenje, ker pa je zaradi vse pogostejših predvsem dolinskih košenj manj travniških cvetlic, se čmrlju oži tudi prostor za hrano.

V panju je njihov naravni sovražnik vešča, ki ličinke izleže v satje in s tem čmrljem onemogoči dostop do hrane. Lojze Fuchs je zato preventivno v več odprtin v panjih, ki služijo za njihovo »zračenje«, namestil varovalne mrežice, ki veščam otežujejo dostop v panj. V panj kdaj zaidejo tudi ose, a čmrlje pustijo pri miru, kot pove Lojze Fuchs. Kakšnih bolezni čmrljev doslej ni zaznal, morda pršice, ki pa zanje niso tako življenjsko ogrožajoče, kot je še pojasnil. »Čmrlj tudi piči, ampak samo tedaj, če je neposredno ogrožen; na primer, da bi ga po nesreči stisnil. Pik ne boli toliko kot čebelji, čmrlj pa po piku ne umre.«

Lojze Fuchs izjemno uživa že ob opazovanju življenja čmrljev, njihovega brenčanja, že sami misli, kako koristni so v naravi. Tako zelo, da za postavitev čmrljnjakov navdušuje ljudi okrog sebe – vnuka, tasta, soseda ...