Šest desetletij Čebelarskega muzeja

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / nedelja, 23. junij 2019 / 09:09

Obletnico so obeležili z dvema razstavama o zgodovini muzeja in Medenim dnem v starem mestnem jedru Radovljice.

Radovljica – Z odprtjem dveh razstav: 60 utrinkov/Čebelarski muzej 1959–2019 in Po poteh 60 let Čebelarskega muzeja so v petek obeležili šestdeseto obletnico delovanja Čebelarskega muzeja, ki skupaj z Mestnim muzejem, Galerijo Šivčeva hiša, Kovaškim muzejem v Kropi in Muzejem talcev v Begunjah deluje v okviru Muzejev radovljiške občine. Praznovanje jubileja se je nadaljevalo v soboto, ko so na Linhartovem trgu pripravili Medeni dan: v starem mestnem jedru Radovljice in Čebelarskem muzeju so se zvrstili zanimivi dogodki: tržnica s ponudbo čebeljih pridelkov in izdelkov, degustacije medenih izdelkov, odprta vrata Čebelarskega muzeja in otroške delavnice.

Čebelarski muzej v Radovljici je edini muzej v Sloveniji, ki se že šestdeset let ukvarja z zbiranjem, ohranjanjem in promocijo kulturne dediščine čebelarstva. Zbirka prikazuje tri ključne teme, ki zaznamujejo slovensko čebelarstvo. To so: avtohtona rasa čebel (kranjska sivka), svetovno priznani čebelarji in poslikane panjske končnice.

Prvi začetki Čebelarskega muzeja segajo v leto 1925, ko je na poziv čebelarja in urednika Slovenskega čebelarja Avgusta Bukovca k zbiranju čebelarskega gradiva, Čebelarsko društvo za Slovenijo sprejelo sklep o ustanovitvi muzeja. Poseben odbor pri Glavni zadružni zvezi v Ljubljani je marca 1956 izdelal načrt za zbiranje predmetov, ki naj bi se hranili v Radovljici, in ob tem tudi pripravo stalne razstave. Ustanovljen je bil širši odbor za Čebelarski muzej, ki je določil glavne naloge muzeja. Čebelarski muzej je odprl svoja vrata leta 1959.

Posodobitev in dopolnitev je stalna razstava dočakala leta 1973 ob dvestoti obletnici smrti Antona Janše. Muzej je pridobil dva nova razstavna prostora in dopolnil ter obnovil stalno razstavo. Ob svečanem odprtju so opozorili na zasluge zavzetih čebelarjev Franca Resmana, preparatorja Rudolfa Rakovca, takratnega predsednika Zveze čebelarskih društev Valentina Benedičiča in Zdenka Dolinarja, prvega ravnatelja muzeja. Uveljavljanje muzeja na tujem se je začelo z mednarodnim simpozijem o čebelarskih muzejih in zgodovini čebelarstva, ki je bil leta 1977 v Freiburgu. K uveljavljanju je pripomogla tudi potujoča razstava panjskih končnic, ki od leta 1978 (dopolnjena in prenovljena 2001) gostuje doma in v tujini.

Privlačna pridobitev muzeja je bil leta 1977 postavljen panj z živimi čebelami, za katerega je dobrih 25 let skrbel vzrejevalec Ciril Jalen. Naslednje leto je muzej pridobil sobo o apiterapiji, ki jo je opremil Biotični center Medexa. Leta 1996 se je začelo prenavljati in posodabljati stalno razstavo. Prenovljena in dopolnjena stalna razstava s poudarkom na avtohtoni rasi čebele, panjskih končnicah in pomembnih čebelarjih in čebelarskih piscih je bila odprta leta 2000.

»Prav muzejske zbirke so tiste, ki ustvarjajo idejo o preteklosti in jo povezujejo s sedanjostjo. Vloga muzejev v sodobni družbi se spreminja, tako kot se družba sama. Njihovo glavno jedro ostajajo zbirke, ki pa morajo postati bolj dinamične, interaktivne, saj se le na tak način omogoča aktiven prenos znanja;« je povedala direktorica Muzejev radovljiške občine Petra Bole in napovedala novo posodobitev Čebelarskega muzeja. »V letošnjem letu pripravljamo načrte, da bomo v prihodnjem lahko pristopili k posodobitvi oziroma interaktivno-izobraževalni predstavitvi muzeja v novi podobi.«