Kranj med Kokro in Savo

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (204)

Prva doslej odkrita listina, ki omenja Kranj kot mesto, je bila napisana 18. junija 1256. Napisana je bila v Velikovcu na Koroškem, shranjena pa je v dunajskem državnem arhivu. V njej piše, da je koroški vojvoda Ulrik III. Španheimski podelil Ortenburžanoma grofoma Henriku in Frideriku zemljišče za utrdbo v mestu Kranj.

Seveda pa pri tem ne gre za zapis o nastanku mesta med Kokro in Savo. Na tem mestu je bila že pred tem naselbina. To je bil Kranj že pred tem zapisom. Njegovi prebivalci se omenjajo kot meščani že leta 1221. Tudi to leto ne pomeni nastanka Kranja, saj so raziskovanja dokazala, da je bil naseljen že mnogo prej. To dokazujejo bogate arheološke najdbe evropskega pomena.

Kranj je skozi stoletja veljal za sejemsko mesto. Njegovi prebivalci so z različnimi izdelki in pridelki trgovali na tedenskih in dveh letnih sejmih. Spomladi je bil Markov, jesenski Tilnov sejen, v 17. stoletju pa so dobili še tretji letni sejem, namenjen prodaji živine. V novejšem času so sejemsko dejavnost ukinili, da so otok Save lahko pozidali s trgovinami …

Ves čas obstoja se je kranjska trgovina borila za prevlado s podeželsko. Mesto je poskušalo omejevati podeželsko trgovino tako, da se je zavzemalo za trgovinski monopol. Podobno je bilo tudi v obrti. Meščani so se preživljali z obrtmi, tekmovali pa so s tekmeci z vasi. Za najstarejšo obrt v Kranju velja mlinarstvo ob Savi in Kokri.

Obrtniki, združeni v cehe, so zadovoljevali predvsem potrebe mesta. V 19. stoletju so nastale prve manufakture in pozneje prva industrijska podjetja. Po prvi svetovni vojni je skupina podjetnih meščanov na čelu z županom Cirilom Pircem posegla v gospodarski razvoj mesta in vanj pritegnila zlasti češki kapital. Začele so delovati tekstilne tovarne Jugočeška, Jugobruna (kasnejši Tekstilindus), Intex in ter tovarna gumijevih izdelkov Semperit. Sledili so jim domači podjetniki in trgovci.

Kranj je postal drugo najpomembnejše tekstilno središče v Sloveniji. Pred drugo svetovno vojno je v Kranju delalo kar 11 odstotkov slovenskih delavcev, po njej pa se je pomen industrije še povečal. Najprej so se v mesto priseljevali iz manj razvitih delov Slovenije, nato pa še iz drugih jugoslovanskih republik. Vse to je narekovalo množično stanovanjsko blokovsko gradnjo na mestnem robu, v okolici predmestja in na polju. V začetku devetdesetih let je zaradi nekonkurenčnosti šlo nekdaj nosilnih industrijskih panog v stečaj. Medtem ko so se v bližini mesta razvijala številna spalna naselja, je sedaj sam Kranj že močno spalno naselje za Ljubljano. Po številu prebivalcev je kranjska občina tretja največja v državi, vendar tudi edina, ki nima svoje bolnišnice …

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Ljubljani je 18. 6. 1488 umrl prvi ljubljanski škof Žiga (Sigismund) pl. Lamberg. Bil je sin grofa Jurija Lamberga z gradu Gutenberg pri Tržiču in Sibile Dietrichstein.

V Lescah se je 19. 6. 1786 rodil sodnik Anton Čop (Tschopp) plemeniti. Družil se je s Prešernom, sorodnikom Matijo Čopom in drugimi slovenskimi kulturnimi delavci.

Na Spodnjem Brniku se je 19. 6. 1905 rodil pisatelj Lojze Ilija. Leta 1945 je emigriral. V Buenos Airesu je urejal tednik Svobodna Slovenija.

V Rožeku se je 21. 6. 1815 rodila kuharica Magdalena Pleiweis, rojena Knaffel. Bila je tretja žena kranjskega trgovca Valentina Pleiweisa. Leta 1868 je sestavila prvo Slovensko kuharico.

V Kranju se je 22. 6. 1825 rodil cerkveni dostojanstvenik in karitativni delavec Janez Gogala. Določen je bil za naslednika škofa J. Z. Pogačarja, vendar je umrl pred objavo imenovanja.