Dvojna energija, vzporedna pot

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 22. junij 2019 / 13:09

Živa in Filip Mlinarič, Lana in Inja Černe, Mija in Nuša Pogačnik: trije pari dvojčkov v letošnji generaciji odličnih učencev iz radovljiške občine

Na sprejemu, ki so ga za odlične učence letos pripravili v Radovljici, so bili tokrat kar trije pari dvojčkov: Živa in Filip Mlinarič sta iz Lesc, Lana in Inja Černe ter Mija in Nuša Pogačnik pa iz Radovljice.

»Da imaš v razredu dvojčico, je dobro, kdaj pa kdaj si lahko pomagava pri šolskem delu. Lana me včasih doma opozori, če je do naslednjega dne treba kaj narediti, « je prednosti deljenja šolskih klopi s sorojencem opisala Inja Černe. Je pa res, dodaja, da imata zaradi tega, ker sta kot sestri v istem razredu, morda kakšnega prijatelja manj, kot bi ga imeli sicer. »Pri večini predmetov sediva skupaj, v paru sva tudi med odmori pa na poti v šolo ...«

Učita pa se vsaka posebej, je povedala Lana. »Imava različne urnike zaradi različnih dejavnosti. Inja hodi še v glasbeno šolo, kjer igra prečno flavto, jaz sem jo končala lani, za hobi pa rada tečem. Prijatelje imava nekatere skupne, nekatere pa ne.«

Tudi šolanje bosta nadaljevali na isti šoli, Gimnaziji Kranj, bosta pa prosili, če ju lahko razporedijo v različna razreda. »Radi bi bili na isti šoli, ki se nama zdi najboljša, in ker bi si radi še naprej pomagali, po drugi strani si želiva razširiti svoj krog prijateljev, kar je najlažje, če sva vsaka v svojem razredu,« je povedala Lana.

Tudi Mija in Nuša Pogačnik imata veliko skupnih prijateljev, čeprav pri pouku načeloma ne sedita v isti klopi. Obe sta odlični učenki, je pa res, povesta, da je Mija malce bolj organizirana kot Nuša, ki je bolj spontana in prizna, da učenje rada odlaša do zadnjega hipa. Zdi se jima, da ju v razredu večinoma niso obravnavali nič drugače kot druge učence, jima pa ni bilo všeč, ker si nekateri učitelji niso mogli zapomniti njunih imen. »Sva dva različna človeka, tudi po značaju si nisva podobni, zato mi je šlo res na živce, kadar naju je kdo od učiteljev kar naprej klical 'Pogačnikovi',« pravi Nuša.

»Domače naloge sva vedno delali vsaka zase, tudi učili sva se vsaka v svoji sobi, sva pa na poti v šolo skupaj ponavljali snov,« je povedala Mija, za katero Nuša pove, da jih je pogosto pred preverjanji odstopila svoje bolje urejene zapiske ... Priznata, da sta včasih med seboj tudi malo tekmovali. Ker sta običajno obe imeli petice, je šlo za prestiž v odstotkih. »Mija, ki je imela ponavadi pri vseh preverjanjih več točk kot jaz, je pri matematiki enostavno morala biti boljša,« se smeji Nuša. Prav zato, da ne bosta ves čas tičali skupaj, zdaj odhajata na različni gimnaziji: Mija v Naklo, Nuša pa na Jesenice.

»Živa in Filip sta bila vedno navezana drug na drugega, vse sta želela deliti drug z drugim,« je povedala njuna mama Maja Mlinarič. »Kot najmlajša člana naše šestčlanske družine sta bila vajena družbe otrok in vstop v šolo zanju ni bil težak, prav veselila sta se ga. Ker sta šla skupaj, sta imela ves čas ob sebi nekoga od svojih. Prednost pred sošolci sta imela tudi v tem, da se je vsaj eden od njiju zagotovo spomnil, kaj je za domačo nalogo. Pa morda v tem, da sta en drugega motivirala za učenje. Če je bil en od njiju že pri učenju v svoji sobi, je bil to zadnji poziv tudi za drugega. V glavnem sta se učila vsak zase, če kaj ni šlo, sta sedla skupaj. Zadnja leta sta si pomagala tudi tako, da sta spraševala eden drugega.«

Zdaj se je Filip, sicer zaprisežen košarkar, vpisal na Gimnazijo Kranj, Živa, pa tekačica na dolge prog pa na Gimnazijo Franceta Prešerna Kranj. »Tako bo odpadla glavna prednost za starše dvojčkov: en roditeljski sestanek za dva otroka. In čez štiri leta, če bo vse prav, nas čakata dva maturantska plesa. Upamo, da ne na isti dan, da bomo lahko vsi praznovali z obema.«