Slike iz Visoške kronike

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 19. junij 2019 / 15:40

In je vprašal milostljivi škof Janez Frančišek visoškega gospodarja Izidorja: »Ali ni čudno, dragi mladenič, če je Agata tako mogočna, če se pajdaši s hudičem, ki je, kar mi lahko verjameš, velik gospod, da si sama ne pomaga in da ne odfrči pri oknu ter se tako otrese težke loške pravice?«

V galeriji Snovanja so to pot na ogled slike iz Visoške kronike. Nekaj jih je iz SNG Drama in te vabijo na predstavo osrednjega slovenskega gledališča, ki bo v petek, 21. junija, ob 19. uri na Visokem. Nekaj slik je iz predstave poljanskih gledališčnikov, tu so še tri različne upodobitve Agate Schwarzkobler. Razlikujejo se v načinih, kako mlada »čarovnica« jezdi prašiča. Slikar in arhitekt Boris Kobe je Agato upodobil tako, da je s telesom in pogledom obrnjena nazaj. Slikar Ive Šubic pa tako, da je obrnjena naprej; natančnemu očesu ne uide posvetilo na spodnjem delu njenega ogrinjala: »Moji ženi Sely«. Ivetova hči Maja pa je šla še dlje in je Agato upodobila tako, da nad prašičem lebdi in se ga dotika le z roko … Kar seveda fizikalno ni mogoče – saj tudi čarovniška ježa sama ni resnična …

Oglejte si izbrane podobe, preberite izbrane odlomke in si mislite svoje. Predvsem pa preberite še enkrat celo Visoško kroniko in si oglejte obe predstavi, poljansko in ljubljansko.

Silno težko vprašanje mi je stavil milostljivi Joannes Franciscus:

»Izidor Khallan, misli si, da opravljaš sveto spoved pri svojem dušnem pastirju, in misli si, da sem jaz tvoj dušni pastir! Odgovori mi: Ali veruješ, da so coprnice ali čarodejnice ali čarovnice na svetu? Odgovori mi prav tako, kakor bi odgovarjal svojemu Bogu, če bi te poklical pred sé!«

Sveta trojica, pomagaj! To je bilo vprašanje, pred katerim sem se tresel vse te dni, kar so mi Agato vzeli! Bal sem se tega vprašanja in upal sem, da bo izostalo. Ali izostalo ni – in odgovoriti moram, kakor bi odgovarjal Gospodu, ki stanuje v svetem tabernakeljnu. Če je Agata pogubljena, zavoljo tega ne smem še zapraviti nebeškega kraljestva!

Milostljivi škof me je svetlo pogledal, da sem že mislil, da me prežge njegovo žareče oko.

Odgovoril sem: »Kristus mi je priča, da verujem!«

»Da so čarovnice, da so coprnice? – Da bi mi dal gospod Jezus dosti takih podložnikov!« je zaklical visoki gospod.

/…/

Še je vprašal:

»Ali ni čudno, dragi mladenič, če je Agata tako mogočna, če se pajdaši s hudičem, ki je, kar mi lahko verjameš, velik gospod, da si sama ne pomaga in da ne odfrči pri oknu ter se tako otrese težke loške pravice?«

Tudi tukaj mu nisem vedel odgovoriti.

Ponovil je še enkrat vprašanje: »Kaj torej? Ali še vedno veruješ, da so čarovnice na svetu?«

Sedaj sem samo še zastokal: »Ne vem.«

»Ti si gotovo v sorodstvu s svetim Tomažem! — Poslušaj sedaj svojega škofa, poslušaj svojega vladarja! Ta ti odgovarja: Jaz ne verujem!« 

Ivan Tavčar, Visoška kronika, XI. poglavje, odlomek

Smo Slovenci Izidorji ali Juriji?

»Izidor je nosil grehe očeta. Izidor je živel pravila okolja. Pridno je delal. Ko bi se moral upreti, je obmolčal, Izidor. Bal se je očeta in bal se je boga, Izidor. Ko je Izidor ljubil, je ljubil neodločno in molče. Ko bi moral Izidor zakričati, se je obrnil stran. Izidor je dopustil možnost, da je Agata čarovnica. Ker je pridno delal in ker se je bal. Izidor ni živel.

Gledal je v tla, ko bi moral pogledati v oči. Gledal je v nebo, ko bi moral udariti na gobec. Izidor. Jurij je zakričal. Jurij je ljubil. Jurij je skočil.

Smo Slovenci Juriji ali Izidorji?

So Slovenke Margarete ali Agate?«

Jernej Lorenci, režiser Visoške kronike v SNG Drama

»Svoje nedokončano veliko delo je Ivan Tavčar označil kot darilo svoji ženi Franji Tavčar. Izjemna aktivistka, dobrodelka in mecenka si je to nedvomno zaslužila. Če iščemo ključ za Visoško kroniko, potem nujno iščemo žensko. Lahko se zadovoljimo s katalogom žensk v romanu, popisom njihovih imen in njih pomenov; lahko iščemo po sledi veljavnega dejstva, da so vse ženske v tem romanu pozitivni liki, česar ni mogoče reči za noben moški lik, z izjemo preprostega Jurija. Posvetilo Franji seže še veliko globlje: gre za samo narativno strukturo, za dramaturgijo, ki je zlahka berljiva v tekstu, za družboslovno analizo, ki omogoča obrise neke utopije. To zagotovo ni zgolj elegantna gesta, temveč naznanilo poetike.«

Svetlana Slapšak, v gledališkem listu SNG Drama, odlomek