Trg nebeškega miru

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / sobota, 15. junij 2019 / 10:15

Ob tridesetletnici protestov in pokola na Trgu nebeškega miru sem se spomnil na razmišljanje, ki sem ga pod firmo zunanjepolitičnega komentarja objavil v našem časopisu 13. junija 1989. Povod zanj je bilo prav dogajanje v Pekingu …

Med letoma 1989 in 2019

»Ko sta Marx in Engels pred poldrugim stoletjem pisala Manifest komunistične stranke, sta drugo poglavje zaključila z napovedjo nove družbe: ''Na mesto stare meščanske družbe z njenimi razredi in razrednimi nasprotji stopi asociacija, v kateri je svobodni razvoj slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh.'' Še pred tem je Marx zapisal, ''naj bo človek najvišje bitje za človeka, torej s kategoričnim imperativom spremeniti vse odnose, v katerih je človek ponižano, zasužnjeno, zapuščeno in zavrženo bitje ...'' V središču njunega videnja socializma oziroma komunizma je bil torej človek – z malo začetnico. Kdo bi ne bil pripravljen sodelovati v uresničevanju tako plemenite vizije?! Koliko nas je (bilo) po vsem svetu pripravljenih delati v tem duhu!? Nebroj, a kaj, ko je danes skoraj prav toliko razočaranih nad človeško bedo, v katero je ljudi zapeljal ta preživeli boljševizem ali – cankarjansko rečeno – socializma ponesrečen poskus. Nekatera novejša dogajanja v SZ, na Poljskem, Madžarskem in tudi pri nas so sicer vzbujala novo upanje – kljub temnim oblakom, ki se že dalj časa kopičijo na naših jugovzhodnih obzorjih – zadnji tragični dogodki na Kitajskem pa so perspektivo socializma kot svetovnega procesa osvobajanja človeka povsem zatemnili. Študentom, ki jim je tega stalinističnega nategovanja na poti v svetlo prihodnost dovolj, je vodilni kitajski časnik Renmin Ribao očital, da so izdali štiri temeljna načela revolucije: vodilno vlogo KP, diktaturo proletariata, graditev socializma na poti v komunizem in vztrajanje pri marksizmu-leninizmu in Maovi misli kot teoretičnemu fundamentu tega zgrešenega početja. Prav so imeli! Kaj so pa drugega hoteli? Tudi sam menim, da je treba po vsem, kar se je zgodilo, nemudoma razglasiti vsaj štiri načela, ki naj nas popeljejo iz ''socializma'': 1. treba je ukiniti vodilno vlogo partije, katerekoli, če je samo ena in uvesti večstrankarski pluralizem; 2. namesto diktature proletariata, ki je pravzaprav nikoli ni bilo, saj je bila le fasada za enopartijski monopol, je treba z zakonom zavarovati človekove pravice pred vsakršno diktaturo in uvesti čisto navadno ''formalno'' demokracijo, enakost ljudi pred zakonom v pravni državi; 3. takoj je treba poiskati pot iz ''socializma'', čeprav nazaj v meščansko družbo po meri človeka, kakršni smo priča v deželah, ki ležijo za našimi severozahodnimi obzorji; 4. z zakonom je treba prepovedati zapovedovanje prepričanja. Svetovni nazor naj postane zasebna zadeva, ljudje si morajo biti formalno enaki tudi v mislih, v dejanski moči duha si pa tako ali tako nikoli ne bodo. Politični pluralizem, formalna demokracija, ekološko uravnovešeni družbeni razvoj in svoboda misli – to so štiri temeljna načela kontrarevolucije, ki pelje v socializem po meri človeka. Vse to pišem kot prepričan socialist evropske naravnanosti, ker nikomur ne privoščim aziatskega, despotskega ''socializma'', v katerem je človek lahko človek le, če pripada delovnemu ljudstvu, ki ga partijska avantgarda, posvečena v skrivnost zgodovine, vodi v obljubljeno deželo komunizma – raja na zemlji. Socializma (brez narekovajev) ne more biti, če se zatira svobodni razvoj posameznika in njegovih asociacij. To končno spoznavajo tudi v deželah realsocializma. Upam, da so pogoji za odpravo fevdalizma v SZ, na Kitajskem in v deželah njunega tabora končno dozoreli. Iz realsocializma kot zadnjega stadija fevdalizma vodijo različne poti v socializem po meri človeka – vse pa peljejo skozi krajši ali daljši kurz tržnega gospodarstva in meščanske demokracije. Rešitev iz ''socializma'' je torej le tam, kjer je poti več. In nihče nima pravice, da nam zapira tisto, ki si jo že nekaj časa izbiramo tudi na Slovenskem.« (Miha Naglič, Kako iz »socializma«?, Ob somraku stalinizma na Kitajskem, GG, 13. 6. 1989) In kaj porečem trideset let pozneje? Dobro se mi zdi, da sem se postavil na pravo stran zgodovine.

Greta Thunberg, ambasadorka vesti

Amnesty International je okoljevarstveno aktivistko, švedsko najstnico Greto Thunberg (roj. 2003), počastil z nagrado ambasadorja vesti. Zaradi edinstvenega vodstva in poguma pri zagovarjanju človekovih pravic. Čestitamo.

Legalizirana Sagrada familia

Iz Barcelone je prišlo sporočilo, da je bazilika Sagrada familia, ikona in najbolj obiskan spomenik katalonskega glavnega mesta, končno dobila gradbeno dovoljenje. Čeprav jo gradijo že 137 let. Zdaj si morajo Katalonci pridobiti še dovoljenje za nacionalno osamosvojitev …