Med obrtjo in umetnostjo

V Sloveniji že več let ni srednješolskega izobraževanja za poklic zlatarja. In tudi to je bil eden od razlogov, da sta se David Kramarič in Tina Mežek odločila svoje znanje predajati mlajšim generacijam.

»Vse manj je novih, mladih generacij zlatarjev. S svojo šolo želiva to spremeniti in ponuditi možnost izobraževanja v tem poklicu, hkrati pa je najina želja, da bi se med tečajniki našli tudi taki, ki bi z nama poslovno sodelovali. Če nastopamo skupaj, smo namreč na trgu močnejši, vsak doprinese nekaj svojega,« pravi David Kramarič, ki že od leta 2005 v Mengšu vodi Zlatarski atelje Mengeš, lani pa sta skupaj s stanovsko kolegico Tino Mežek odprla še Zlatarsko šolo Mengeš.

Kot pravita, sta v prvem letu že presegla pričakovanja – 120-urnega programa šole, ki ponuja neformalno obliko izobraževanja, se je udeležilo pet tečajnic. Zanimanje je veliko tudi za naslednji sklop, med prijavljenimi pa je tudi prvi moški.

Namen njune šole pa ni zgolj usposobiti nove generacije za delo v zlatarskem poklicu. Zainteresiranim nudita tudi delovno mizo in orodje za delo, s čimer jim želita olajšati vstop na trg. »Če pustimo ob strani material, je že orodje drago. Za mizo z osnovnim delovnim priborom hitro odšteješ nekaj tisoč evrov, kar je lahko za nekoga, ki šele začenja, velik zalogaj,« pravi Kramarič in dodaja, da bodo tečajniki lahko svoje izdelke prodajali tudi v njegovem ateljeju. »Prve tečajnice, ki so zaključile program, so za zdaj še tako navezane na svoje izdelke, da jih večina še ni pripravljena prodati, seveda pa je namen tudi prodaja izdelkov,« se zasmeji sogovornik.

»Naučiva jih vse potrebne tehnike in postopke izdelave nakita, ki jih potrebuješ za opravljanje tega poklica,« dodaja Tina Mežek. V goste pa povabita tudi druge strokovnjake. Tako je denimo gemolog dr. Miha Jeršek pripravil predavanje o kamnih, ki jih mora zlatar poznati za opravljanje poklica, Huberto Široka, blejski srebrokovač in oblikovalec žlahtnih kovin svetovnega kova, pa je tečajnikom predstavil malo znano tehniko krivljenja pločevine. Poznavanje tehnik in materialov je namreč ključno za kvalitetno opravljeno delo. »Zlatar mora poznati material, vedeti mora, kako se obnaša, ko ga obdeluješ, sicer ga lahko poškoduješ,« pravita mojstra, sicer doma iz Kranja in Tržiča, ki prihajata iz ene zadnjih generacij zlatarjev, ki so se izšolali po programu poklicnega izobraževanja na celjski srednji šoli.

Odkar šola ne obstaja več, se lahko nove generacije v tem poklicu izučijo le tako, da si zagotovijo prakso pri kakšnem od zlatarjev, nato pa opravijo zaključni izpit in po želji tudi mojstrski izpit v okviru obrtno-podjetniške zbornice.

Razvoj sodobne tehnologije in dejstvo, da se pri nas srednješolski program zlatarja ne izvaja več, sta prispevala k temu, da vedno manj zlatarjev še obvlada postopke in nakit izdeluje ročno. »S sodobno tehnologijo lahko velik del zlatarskih tehnik zaobideš. Na voljo so tudi 3D-tiskalniki, ki znatno olajšajo delo, čeprav še vedno zahtevajo osnovno poznavanje materialov in obvladovanje tehnologije. A na ta način veliko zlatarskih tehnik izginja oziroma jih poznajo le starejši mojstri te obrti.«

Draž poklica pa ostaja prav v ročni izdelavi unikatnih izdelkov, ki jih vse bolj cenijo tudi kupci. »Zato si prizadevava za sodelovanje z drugimi zlatarji in si želiva povezovanja tudi prek zlatarske sekcije pri obrtno-podjetniški zbornici. Vsak pozna določene tehnike, ki jih kdo drug ne, zato bi bilo koristno, da si izmenjamo izkušnje in se vsi skupaj kaj novega naučimo,« o njuni skupni viziji pravi David Kramarič.

In kaj jima pomeni poklic zlatarja? »Predvsem kreativnost. Obrtniško znanje je nujno in se ga lahko priučiš. Kreativnost pa je seveda dodaten plus. Sama pri oblikovanju poskušam slediti sebi, imam svoj stil, ki se ga držim,« pravi Tina Mežek, David Kramarič pa hudomušno zaključi: »Zlatarstvo je moj četrti otrok. Tri imam doma, tale tukaj pa je najbolj razvajen in jemlje tudi največ časa!«